»Hudoben ni načelnik,« je utemeljeval Ponižen svojo namero, »ve pa tudi, kako zvesto sem jaz služil že dvajset let, brez vsake nezadovoljnosti, brez mrmranja, slepo pokoren vsakemu ukazu, prepričan, da je vsak ukaz dobro premišljen in trdno utemeljen, kar je bila večkrat težka žrtev. Obljubil bom tudi, da bom v prihodnje še vestneje opravljal svojo službo in da ostanem gospodu svetniku hvaležen do konca svojih dni, če se me usmili, izkaže meni dobroto in sebi prihrani pota na sodišče in policijo in sitno pričevanje. Koristi vsaj ne bo imel nobene, če mene ustrele; ta ali oni, ki mene pozna, mu bo morebiti celo zameril, če se me ne usmili, ne sicer v besedah in javno zameril, zakaj to je prepovedano in nevarno, ampak v svojem srcu.