»Pozdravi Jerico!« mu je zaklicala sestra. Judež se je zleknil z zadnjimi nogami, zleknil s sprednjimi, zazeval in pomigal z repom, pred vrati se je na pol obrnil in čakal, kam pojde Tone; zakaj nepotrebnega pota ni hotel delati. Potlej je hacal ob Tonetovi strani navzdol na svojih kratkih, krivih nogah, kakor da bi se spakoval in pretiraval, tem smešnejši, ker se je tako resno držal.