nova beseda iz Slovenije

opat (1.296)


do bližnjih vrat, zakliče: »Slušaj, sveti me      opat!      Pred mojimi očmi Gospod je zdaj odprl pekl  A
prebiva drugi brat, tvoj drugi je ujec učen      opat.      Opat in menihi, modri možje, gotovo ti bodo  A
prebiva drugi brat, tvoj drugi je ujec učen opat.      Opat      in menihi, modri možje, gotovo ti bodo ozdrávli  A
klošter, kjer materni brat, je ujec njegovi učen      opat.      Opat in menihi, modri možje, nobeden srcá ozdravit  A
kjer materni brat, je ujec njegovi učen opat.      Opat      in menihi, modri možje, nobeden srcá ozdravit  A
na zahodu Furlansko in Veronsko krajino. 39      Opat      Janez Vetrinjski v delu Liber certarum historiarum  A
Sveti Hugo, je zmagoslavno povedal oča s Ptuja,      opat      v opatiji Lincoln v Angliji, je bil častni gost  A
je stal podvzetni Medvedov sin iz Bistrice.      Opat      pa se je obrnil do samostanskega varuha, grofa  A
To je muka svete Neže in to je sveti Maver,      opat.     Nisem preslikal.  A
kje rje drugi dan semenj in kjer me gospod      opat      h kosilu pričakujejo.Sedaj pa le an noge, zverine  A
še posedite malo,« jih je silil, ko je njih      opat      Vincencij, droban in nevelik človek srednjih  A
Štiri ure nimate kaj hoditi.«      Opat      Vincencij se je nemo priklonil.Z obraza se mu  A
pripravnega poslopja ne za vas.« »Ni cerkve?« je      opat      dvignil glavo.»To nam bo pa res navzkriž.  A
izveliča naj se grešnik!« se je zdaj oglasil še      opat.      »Da, če se da!  A
zapovedi, življenje ne mara ničesar po sili,« je      opat      povedal. »O, zdaj bo že bolje, le močno naj  A
arhidijakon kimal. »Ali je tako malo duhovnikov?« je      opat      vprašal, ker je v Runo šele pred kratkim prišel  A
Ne sodi, brat, saj jih ne poznaš!« je dejal      opat.      »Res je križ, da nam Bog pomagaj,« ju je arhidijakon  A
Herand je hotel reči nekaj srditega, pa ga je      opat      prehitel: »Kaj so take zmote prišle že tudi  A
Tako je mislil, rekel pa ni nič. Tudi      opat      Vincencij je vedel, kako posvetno živi ves očakov  A
Naposled so se beli menihi le odpravili na pot.      Opat      je z obema menihoma jahal za četico oboroženih  A
nebeški, kako pust kraj!« »Močvara pač,« je      opat      pokimal.Pater Herand je mrmral psalme in se  A
soparno je bilo in oblačilo se je, da se je      opat      Vincencij kar kesal predolgega počitka pri gostoljubnem  A
zahvaljujemo za pozdrav in za skrb,« je tudi      opat      Vincencij vljudno odgovoril po šegi in razjahal  A
klanjal. »Potovali smo v božjem varstvu,« se je      opat      v zadregi smehljal, ne vedoč, kaj bi po šegi  A
reši stiske; zelo smo hvaležni zanj!« se je      opat      oddahnil. »In da bi se za nocoj zadovoljili  A
ne bi bila varna.« »Ne bi bila varna?« se je      opat      spogledal s svojimi. »Noč ima svojo moč.  A
Pot bi bila prav tvegana in zamudna.«      Opat      Vincencij je vagal.Pa kaj je hotel?  A
Vrata so šla na mostič, ki se je dal dvigniti.      Opat      in njegovi so se ozirali in čudili lični trdnjavici  A
»Zelo dobri so gospodje Višenjski!« se je      opat      zahvaljeval, a hlapec se je le smehljal in po  A
potnike. »A kako je ime tebi, da bom vedel?« je      opat      vprašal. »Somrak mi pravi, kdor me pozna.«  A
menihi šli v sobo, ki jo jim je Somrak pokazal;      opat      je dobil posebno sobo, oba patra pa skupno.  A
odmolili večernico in pesem hvalnico, ki jo je      opat      končal s prošnjo: »Ti pa, o Gospod, usmili se  A
obronkih bližnjega hriba so žareli vanjo.      Opat      je še zmerom stal ob oknu in gledal mimo kresov  A
očitno spoved in zapeli pesem hvalnico. Zdaj je      opat      začel moliti sam, oba meniha sta tiho izgovarjala  A
oči ves rosan. Menihi so prišli na plan in      opat      Vincencij mu je velel: »Dalje pojdemo, da bomo  A
svoje in moje ljudi!« Ko so prišli vsi, jih je      opat      ogovoril: »Maše tukaj ne moremo opraviti.A danes  A
so se podsmešno gledali in so uporno stali,      opat      pa je molil v čast Matere božje čudovito lepe  A
pokleknili, naposled so klečali že vsi, ko je      opat      goreče še dalje molil: »Glej, naša ljuba Gospa  A
slišali takih tolažilnih in pobožnih besedi.      Opat      Vincencij je videl solze, bil jih je neskončno  A
molčal dolgo dolgo. Ko je hotel nekaj reči, je      opat      prišel s Somrakom in vsa četa se je zvrstila  A
94 . / »Kako daleč je še do Višnje gore?« je      opat      vprašal Somraka, ki je jahal blizu njega. »Če  A
jim je vpil že od daleč. Vse se je ustavilo,      opat      je mirno vprašal: »Kdo si?Kaj je?«   A
Krištofa Planine. »Kdo pa, mislite, da vas je?« je      opat      spoštljivo in sočutno vprašal ubežnega Tržačana  A
Tržačana. »Višenjski.« »Višenjski gospodje?« se je      opat      ustrašil in ozri po Somraku. Somrak je gledal  A
tla in molčal. »Če so bili res Višenjski,« je      opat      rekel Štefanu Blagajnetu, »se kar lepo obrnite  A
bojazen jim je kalila pogled. Čez čas se je      opat      obrnil v Somraka in vprašal: »Ali so bili res  A
vrh Lanišč zadrži menihe in zakaj. »Hm,« je      opat      vzdihnil in obmolčal. Šli so že skozi Stehan  A
»Kaj se bojiš, ka-li?«      Opat      se je ozrl po Somraku in vprašal: »Kdo je ta  A
se ne boji, taka je!« »Da, dosti je je,« je      opat      pokimal.»A kdo je?«   A
nekem cestnem metežu.« »In je zdaj sama?« je      opat,      zanimajoč se za vse, vprašal in pobožal konja  A
dejal in mignil tjakaj. . / . / stran 97 . /      Opat      se je spogledal z obema patroma in vsi trije  A
ustanovitelji našega bodočega samostana?« je      opat      dejal.»Kaj menita, kako bi z njimi po vsem,  A
prvih.« »Da, mednje pojdemo precej zdajle!« je      opat      pokimal, pridržal konja in poklical Somraka  A
bodo vrnili. »Spremi nas še do Šentvida!« je      opat      po kratkem molku dejal Somraku. Pater Herand  A
Samo z razbojniki nič!«      Opat      je bil močno užaljen.Sumil je, da so se Višenjski  A
divjačino, in ki še govoriti prav ne zna po naše.      Opat      se je Višnjanom zahvalil za pozdrav, jih priporočil  A
kmalu prišli v Stično. Ob potoku pod vasico je      opat      velel spremstvu, naj postoji, sam pa je z obema  A
samostan. . / . / stran 109 . / »Doma smo,« je      opat      ginjen dejal.In vsi trije so, kakor bi jim kdo  A
opazili razsežne razvaline. »Kaj pa je to?« je      opat      vprašal. »Vir, stari Vir,« je Somrak pravil  A
je ležal vse navzkriž. »Kakor nalašč!« se je      opat      veselil.»Vse gradivo za naš samostan je tako  A
samostan ne bo blagoslova imelo, mislim jaz.«      Opat      je imel potrpljenje s hudim možem in ni rekel  A
Saj se boš v grobu naspal!«      Opat      se je ves čas premagoval, da se ni naglas zasmejal  A
»Višenjske gospode bi radi obiskali,« mu je      opat      zabičeval. »Vprašaj jih, vprašaj, kdaj bodo  A
ime pa mi je Belin.« »In vdovec si?« se je      opat      zanimal.»Že dolgo?«   A
vendar je dejal, da svečeniku ni hoditi na lov.      Opat      je iz nadaljnjega pogovora z Grbcem spoznal  A
težko razumemo, ker ne govori dobro po naše.«      Opat      je bil vesel, da je župnik prijatelj ljudstva  A
je spravila pod streho dobrega Grbca!« ga je      opat      miril.»In tu tudi ostanemo ‒ Grbec tako želi  A
« »Kar domov pojdi in miren bodi!« se je      opat      vrnil. »Moli, Materi božji se priporoči in potrpi  A
Višenjski nam podarili tebe in Živko?« ga je      opat      vprašal ob nenadnem domisleku. »Pa kako rad  A
« »Torej pojdi, miren bodi in moli!« mu je      opat      pokimal. »O, zdaj sem miren!« se je veselil  A
spogledali. »Jutri je nedelja in ne moremo iti,« je      opat      mislil naglas. »V ponedeljek bi pa lahko stopili  A
njim se ne mudi, kakor se mudi Hotimiru!« je      opat      opominjal. »Njega rešimo in osrečimo, če preprosimo  A
»Ti menihi so spokorni možje, poslal jih je      opat      Bernard, ki je njih višji in neki prav svet  A
Ditrik z večjim spremstvom dirjala v Šentvid.      Opat      Vincencij je bil obiska zelo vesel; tudi pater  A
zidarjev, ki jih je oglejski očak obljubil,« je      opat      veselo pravil.»Ko pridejo, začnemo z božjo pomočjo  A
Glejte, dobri ljudje so ti Višenjski!« si je      opat      mislil in že nekoliko dvomil, da bi res oni  A
pogled. »Ko že govorimo o tlačanih,« se je      opat      domislil, »bi vas prosil, da bi nam odstopili  A
podarjevali.« »Pri nas bi se vzela, seveda,« je      opat      proseče govoril. »In naši živini bi lepo gospodarila  A
če bi se zgodilo brez njegove volje!« se je      opat      zresnil. »Kaj ‒?  A
drugim glasom vprašal. »Hotimir in Živka,« je      opat      izrekel brez premisleka. »Tako, tako?   A
pa ne bom in ne bom!« se je Majnhalm ogrel.      Opat      je malo pomolčal, potlej pa še dalje prosil  A
se je nasmehnil. »Pa še nekaj bi prosil,« je      opat      dejal po dolgem premisleku. »Naj bo kaj takega  A
Gospod Urh iz Ljubljane morda že vse ve,« je      opat      pritiskal.»In kake misli ima o cestnem ropu  A
« Tako je rekel in se obrnil, da bi šel, a      opat      je z zardelim licem stopil predenj in mu odločno  A
pater Konrad tolažil. »Da, brez skrbi!« je      opat      Vincencij rekel z velikim zaupanjem. »Mati božja  A
je trdo poudaril. »Še žival se brani!« je      opat      odločno opomnil. »Tlačan se ne sme!  A
je cestni rop takisto stara pravda?« je tudi      opat      dejal nekaj bolj trdo in umolknil. Urh Ljubljanski  A
»Da!« je oni odločno pokimal in obmolknil.      Opat      Vincencij je gledal v prazno in trpel. Bolečina  A
se ji zaupa.« »Hotimir se je zaupal nam,« je      opat      Vincencij vzdihnil, »pomoči pa mu ne moremo  A
jezo mislimo nanjo in mu jemljemo sodbo,« je      opat      kratko potrdil. XI.   A
menihi in ga spoznali. »O, Somrak!« je zaklical      opat      Vincencij in mu zamahnil pozdrav.»Pozdravljen  A
Kam pa greš?« Dobre volje je bil      opat      Vincencij.Veselil se je zidarjev, ki jih je  A
stran 193 . / »Morda je volja božja tako,« je      opat      prikimal. Tako so torej tisti dan preiskovali  A
samostanu in kaj danes ukazujejo tlačanom.      Opat      in pater Herand sta stopila za delavci, pater  A
Očitno je, sam Bog je hotel ta samostan!« je      opat      rekel. »Vsak novi dobrotnik, ki se nas spomni  A
je dolžnost, vse drugo je dobrotnost!« mu je      opat      prijazno ugovarjal. »Dobrotnost je zapoved ljubezni  A
več ko kdo daruje, bolje je za njegovo dušo.«      Opat      ni več ugovarjal; kar molčal je. Pod hrbcem  A
zdi, da se tudi v tem kaže volja božja?« je      opat      rekel in sklenil roke. »Somrak je vinski človek  A
Zidar, praviš, da si in iz Čedada doma?« ga je      opat      izpraševal.»Kako pa si prišel v te kraje?«   A
resničnost njegovih besedi. »Dobro, ostani!« je      opat      rekel in ga izročil stavbeniku. Mihael je bil  A

(leva okolica   beseda(e)   desna okolica   kratice avtorjev   kratice naslovov   (vse oznake)   št. povedi)

1 101 201 301 401 501 601 701 801 901 ▶ ▷



  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani


Strežnik Inštituta za slov. jezik Fr. Ramovša ZRC SAZU Iskalnik: NEVA