opat (1.296)

do bližnjih vrat, zakliče: »Slušaj, sveti me	opat!	Pred mojimi očmi Gospod je zdaj odprl pekl�	A
prebiva drugi brat, tvoj drugi je ujec učen	opat.	Opat in menihi, modri možje, gotovo ti bodo	A
prebiva drugi brat, tvoj drugi je ujec učen opat.	Opat	in menihi, modri možje, gotovo ti bodo ozdrávli	A
klošter, kjer materni brat, je ujec njegovi učen	opat.	Opat in menihi, modri možje, nobeden srcá ozdravit	A
kjer materni brat, je ujec njegovi učen opat.	Opat	in menihi, modri možje, nobeden srcá ozdravit	A
na zahodu Furlansko in Veronsko krajino. 39	Opat	Janez Vetrinjski v delu Liber certarum historiarum	A
Sveti Hugo, je zmagoslavno povedal oča s Ptuja,	opat	v opatiji Lincoln v Angliji, je bil častni gost	A
je stal podvzetni Medvedov sin iz Bistrice.	Opat	pa se je obrnil do samostanskega varuha, grofa	A
To je muka svete Neže in to je sveti Maver,	opat.	Nisem preslikal.	A
kje rje drugi dan semenj in kjer me gospod	opat	h kosilu pričakujejo.Sedaj pa le an noge, zverine	A
še posedite malo,« jih je silil, ko je njih	opat	Vincencij, droban in nevelik človek srednjih	A
Štiri ure nimate kaj hoditi.«	Opat	Vincencij se je nemo priklonil.Z obraza se mu	A
pripravnega poslopja ne za vas.« »Ni cerkve?« je	opat	dvignil glavo.»To nam bo pa res navzkriž.	A
izveliča naj se grešnik!« se je zdaj oglasil še	opat.	»Da, če se da!	A
zapovedi, življenje ne mara ničesar po sili,« je	opat	povedal. »O, zdaj bo že bolje, le močno naj	A
arhidijakon kimal. »Ali je tako malo duhovnikov?« je	opat	vprašal, ker je v Runo šele pred kratkim prišel	A
Ne sodi, brat, saj jih ne poznaš!« je dejal	opat.	»Res je križ, da nam Bog pomagaj,« ju je arhidijakon	A
Herand je hotel reči nekaj srditega, pa ga je	opat	prehitel: »Kaj so take zmote prišle že tudi	A
Tako je mislil, rekel pa ni nič. Tudi	opat	Vincencij je vedel, kako posvetno živi ves očakov	A
Naposled so se beli menihi le odpravili na pot.	Opat	je z obema menihoma jahal za četico oboroženih	A
nebeški, kako pust kraj!« »Močvara pač,« je	opat	pokimal.Pater Herand je mrmral psalme in se	A
soparno je bilo in oblačilo se je, da se je	opat	Vincencij kar kesal predolgega počitka pri gostoljubnem	A
zahvaljujemo za pozdrav in za skrb,« je tudi	opat	Vincencij vljudno odgovoril po šegi in razjahal	A
klanjal. »Potovali smo v božjem varstvu,« se je	opat	v zadregi smehljal, ne vedoč, kaj bi po šegi	A
reši stiske; zelo smo hvaležni zanj!« se je	opat	oddahnil. »In da bi se za nocoj zadovoljili	A
ne bi bila varna.« »Ne bi bila varna?« se je	opat	spogledal s svojimi. »Noč ima svojo moč.	A
Pot bi bila prav tvegana in zamudna.«	Opat	Vincencij je vagal.Pa kaj je hotel?	A
Vrata so šla na mostič, ki se je dal dvigniti.	Opat	in njegovi so se ozirali in čudili lični trdnjavici	A
»Zelo dobri so gospodje Višenjski!« se je	opat	zahvaljeval, a hlapec se je le smehljal in po	A
potnike. »A kako je ime tebi, da bom vedel?« je	opat	vprašal. »Somrak mi pravi, kdor me pozna.«	A
menihi šli v sobo, ki jo jim je Somrak pokazal;	opat	je dobil posebno sobo, oba patra pa skupno.	A
odmolili večernico in pesem hvalnico, ki jo je	opat	končal s prošnjo: »Ti pa, o Gospod, usmili se	A
obronkih bližnjega hriba so žareli vanjo.	Opat	je še zmerom stal ob oknu in gledal mimo kresov	A
očitno spoved in zapeli pesem hvalnico. Zdaj je	opat	začel moliti sam, oba meniha sta tiho izgovarjala	A
oči ves rosan. Menihi so prišli na plan in	opat	Vincencij mu je velel: »Dalje pojdemo, da bomo	A
svoje in moje ljudi!« Ko so prišli vsi, jih je	opat	ogovoril: »Maše tukaj ne moremo opraviti.A danes	A
so se podsmešno gledali in so uporno stali,	opat	pa je molil v čast Matere božje čudovito lepe	A
pokleknili, naposled so klečali že vsi, ko je	opat	goreče še dalje molil: »Glej, naša ljuba Gospa	A
slišali takih tolažilnih in pobožnih besedi.	Opat	Vincencij je videl solze, bil jih je neskončno	A
molčal dolgo dolgo. Ko je hotel nekaj reči, je	opat	prišel s Somrakom in vsa četa se je zvrstila	A
94 . / »Kako daleč je še do Višnje gore?« je	opat	vprašal Somraka, ki je jahal blizu njega. »Če	A
jim je vpil že od daleč. Vse se je ustavilo,	opat	je mirno vprašal: »Kdo si?Kaj je?«	A
Krištofa Planine. »Kdo pa, mislite, da vas je?« je	opat	spoštljivo in sočutno vprašal ubežnega Tržačana	A
Tržačana. »Višenjski.« »Višenjski gospodje?« se je	opat	ustrašil in ozri po Somraku. Somrak je gledal	A
tla in molčal. »Če so bili res Višenjski,« je	opat	rekel Štefanu Blagajnetu, »se kar lepo obrnite	A
bojazen jim je kalila pogled. Čez čas se je	opat	obrnil v Somraka in vprašal: »Ali so bili res	A
vrh Lanišč zadrži menihe in zakaj. »Hm,« je	opat	vzdihnil in obmolčal. Šli so že skozi Stehan	A
»Kaj se bojiš, ka-li?«	Opat	se je ozrl po Somraku in vprašal: »Kdo je ta	A
se ne boji, taka je!« »Da, dosti je je,« je	opat	pokimal.»A kdo je?«	A
nekem cestnem metežu.« »In je zdaj sama?« je	opat,	zanimajoč se za vse, vprašal in pobožal konja	A
dejal in mignil tjakaj. . / . / stran 97 . /	Opat	se je spogledal z obema patroma in vsi trije	A
ustanovitelji našega bodočega samostana?« je	opat	dejal.»Kaj menita, kako bi z njimi po vsem,	A
prvih.« »Da, mednje pojdemo precej zdajle!« je	opat	pokimal, pridržal konja in poklical Somraka	A
bodo vrnili. »Spremi nas še do Šentvida!« je	opat	po kratkem molku dejal Somraku. Pater Herand	A
Samo z razbojniki nič!«	Opat	je bil močno užaljen.Sumil je, da so se Višenjski	A
divjačino, in ki še govoriti prav ne zna po naše.	Opat	se je Višnjanom zahvalil za pozdrav, jih priporočil	A
kmalu prišli v Stično. Ob potoku pod vasico je	opat	velel spremstvu, naj postoji, sam pa je z obema	A
samostan. . / . / stran 109 . / »Doma smo,« je	opat	ginjen dejal.In vsi trije so, kakor bi jim kdo	A
opazili razsežne razvaline. »Kaj pa je to?« je	opat	vprašal. »Vir, stari Vir,« je Somrak pravil	A
je ležal vse navzkriž. »Kakor nalašč!« se je	opat	veselil.»Vse gradivo za naš samostan je tako	A
samostan ne bo blagoslova imelo, mislim jaz.«	Opat	je imel potrpljenje s hudim možem in ni rekel	A
Saj se boš v grobu naspal!«	Opat	se je ves čas premagoval, da se ni naglas zasmejal	A
»Višenjske gospode bi radi obiskali,« mu je	opat	zabičeval. »Vprašaj jih, vprašaj, kdaj bodo	A
ime pa mi je Belin.« »In vdovec si?« se je	opat	zanimal.»Že dolgo?«	A
vendar je dejal, da svečeniku ni hoditi na lov.	Opat	je iz nadaljnjega pogovora z Grbcem spoznal	A
težko razumemo, ker ne govori dobro po naše.«	Opat	je bil vesel, da je župnik prijatelj ljudstva	A
je spravila pod streho dobrega Grbca!« ga je	opat	miril.»In tu tudi ostanemo ‒ Grbec tako želi	A
« »Kar domov pojdi in miren bodi!« se je	opat	vrnil. »Moli, Materi božji se priporoči in potrpi	A
Višenjski nam podarili tebe in Živko?« ga je	opat	vprašal ob nenadnem domisleku. »Pa kako rad	A
« »Torej pojdi, miren bodi in moli!« mu je	opat	pokimal. »O, zdaj sem miren!« se je veselil	A
spogledali. »Jutri je nedelja in ne moremo iti,« je	opat	mislil naglas. »V ponedeljek bi pa lahko stopili	A
njim se ne mudi, kakor se mudi Hotimiru!« je	opat	opominjal. »Njega rešimo in osrečimo, če preprosimo	A
»Ti menihi so spokorni možje, poslal jih je	opat	Bernard, ki je njih višji in neki prav svet	A
Ditrik z večjim spremstvom dirjala v Šentvid.	Opat	Vincencij je bil obiska zelo vesel; tudi pater	A
zidarjev, ki jih je oglejski očak obljubil,« je	opat	veselo pravil.»Ko pridejo, začnemo z božjo pomočjo	A
Glejte, dobri ljudje so ti Višenjski!« si je	opat	mislil in že nekoliko dvomil, da bi res oni	A
pogled. »Ko že govorimo o tlačanih,« se je	opat	domislil, »bi vas prosil, da bi nam odstopili	A
podarjevali.« »Pri nas bi se vzela, seveda,« je	opat	proseče govoril. »In naši živini bi lepo gospodarila	A
če bi se zgodilo brez njegove volje!« se je	opat	zresnil. »Kaj ‒?	A
drugim glasom vprašal. »Hotimir in Živka,« je	opat	izrekel brez premisleka. »Tako, tako?	A
pa ne bom in ne bom!« se je Majnhalm ogrel.	Opat	je malo pomolčal, potlej pa še dalje prosil	A
se je nasmehnil. »Pa še nekaj bi prosil,« je	opat	dejal po dolgem premisleku. »Naj bo kaj takega	A
Gospod Urh iz Ljubljane morda že vse ve,« je	opat	pritiskal.»In kake misli ima o cestnem ropu	A
« Tako je rekel in se obrnil, da bi šel, a	opat	je z zardelim licem stopil predenj in mu odločno	A
pater Konrad tolažil. »Da, brez skrbi!« je	opat	Vincencij rekel z velikim zaupanjem. »Mati božja	A
je trdo poudaril. »Še žival se brani!« je	opat	odločno opomnil. »Tlačan se ne sme!	A
je cestni rop takisto stara pravda?« je tudi	opat	dejal nekaj bolj trdo in umolknil. Urh Ljubljanski	A
»Da!« je oni odločno pokimal in obmolknil.	Opat	Vincencij je gledal v prazno in trpel. Bolečina	A
se ji zaupa.« »Hotimir se je zaupal nam,« je	opat	Vincencij vzdihnil, »pomoči pa mu ne moremo	A
jezo mislimo nanjo in mu jemljemo sodbo,« je	opat	kratko potrdil. XI.	A
menihi in ga spoznali. »O, Somrak!« je zaklical	opat	Vincencij in mu zamahnil pozdrav.»Pozdravljen	A
Kam pa greš?« Dobre volje je bil	opat	Vincencij.Veselil se je zidarjev, ki jih je	A
stran 193 . / »Morda je volja božja tako,« je	opat	prikimal. Tako so torej tisti dan preiskovali	A
samostanu in kaj danes ukazujejo tlačanom.	Opat	in pater Herand sta stopila za delavci, pater	A
Očitno je, sam Bog je hotel ta samostan!« je	opat	rekel. »Vsak novi dobrotnik, ki se nas spomni	A
je dolžnost, vse drugo je dobrotnost!« mu je	opat	prijazno ugovarjal. »Dobrotnost je zapoved ljubezni	A
več ko kdo daruje, bolje je za njegovo dušo.«	Opat	ni več ugovarjal; kar molčal je. Pod hrbcem	A
zdi, da se tudi v tem kaže volja božja?« je	opat	rekel in sklenil roke. »Somrak je vinski človek	A
Zidar, praviš, da si in iz Čedada doma?« ga je	opat	izpraševal.»Kako pa si prišel v te kraje?«	A
resničnost njegovih besedi. »Dobro, ostani!« je	opat	rekel in ga izročil stavbeniku. Mihael je bil	A

(leva okolica   beseda(e)   desna okolica   kratice avtorjev   kratice naslovov   (vse oznake)   št. povedi)

1 101 201 301 401 501 601 701 801 901 ▶ ▷

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani