In nobeden se ni upal dvigniti oči, vsem so po zaraslem licu drsele vroče solze, zakaj še nikoli niso slišali takih tolažilnih in pobožnih besedi. Opat Vincencij je videl solze, bil jih je neskončno vesel in je vedel, da jih prestreza angel božji in nosi pred nebeško Kraljico. Vstal je, dvignil roko za blagoslov in potlej dejal: »In zdaj na pot v službo Device Marije!«