kamen (7.619)

je tako blizu, da jo zadeneš v lice, če vržeš	kamen	tja.Veronika je blizu in sega po tanki nitki	A
mojih rokah in jaz upam, da bomo gladko šli čez	kamen,	čez ta Friderikov kamen. HERMAN MLAJŠI Ne	A
bomo gladko šli čez kamen, čez ta Friderikov	kamen.	HERMAN MLAJŠI Ne, ni to, oče.	A
. / . / stran 82 . / O kakšni volji sanja	kamen	v tem zidovju?In črv, ta ropar večnosti, kaj	A
HERMAN Bog je ustvaril silo proti sili,	kamen	za psa, železo za nepokornega sina. FRIDERIK	A
skrivaj postregli. Gospod Herman je trd kot	kamen,	kraljica pa se je usmilila Veronike in zapovedala	A
opravičim? Kako naj odvalim z vesti poslednji	kamen?	HERMAN To opraviš sama.	A
TULPENHEIM Jaz?	Kamen	rataj, če sem kdaj katero drugo štimàl kakor	A
zakolnejo! Bi bilo škoda, ko bi tak zal gospod	kamen	ratal.Je že njih stric umrl?	A
Pravzaprav ga največkrat zbudim, ker vržem	kamen.	Ampak včasih ga ne zbudim.	A
naravo poln nerešenih vprašanj. Vsaka stvar, vsak	kamen,	drevo, ženska.Nikamor nisem smel pogledati,	A
širokimi raztežaji pomikaš navzgor, prilepljen ob	kamen.	KLEMENT: Človeku lahko to njegovo nekdanjo	A
Franc. Nobena kaplja hudega, pa četudi pade na	kamen,	ne pade zaman. FRANC: Tako misliš?	A
Saj veste, čim več potreb, tem več življenja;	kamen	nima nobenih potreb; rastlina potrebuje hrane	A
KOREN Prisrčna hvala! Težak	kamen	se mi je odvalil od srca.Zdaj ga pa še pokličite	A
dobrega kruha pa ni ... Ali je siv in trd ko	kamen,	ali pa mehak in prhek, ko goba.(S tihim smehom	A
kateri se trideset metrov globoko vidi vsak	kamen.	Še se do tal poklonimo gori, ki nas zviška ogleduje	A
saj vemo, da so ljudjé na svetu, ki iščejo	kamen	v puščavi, da bi se spotaknili óbenj. ŽUPNIK	A
se bom; ali ne ukažite, da to srce zamenim za	kamen	... Odmor.	A
O Bog, in jaz sem to slutil ... Stojim kakor	kamen,	ne da bi ganil z roko ... DOBNIK mirno: Pripovedujte	A
da bi mahoma loputnil na tla, héj, s čelom na	kamen!	FRANCKA tišje: Jaz ti nisem vzela ničesar	A
sem, da ne maram plota in ne vesti, če mi je	kamen	na poti, ga brcnem stran.No, ukazujte, poskusite	A
naprej, mora naprej, mora brcniti v stran vsak	kamen,	ki mu je na poti, mora če je treba, preko trupel	A
bila strašna noč. Pa mi je legel na srce težak	kamen	in sem legel kar na polje in sem zaspal ...	A
rožo ... do ustnic mi jo dajte! ... Ali dali ste mi	kamen	na prsi ... o Bog, usmili se! V ozadju	A
svojega brata? FRANCKA séde trudna: Kakor črn	kamen	je leglo to noč na moje srce, in neče stran	A
mene tiče, govoril sem jim na srce, da bi se	kamen	omečil.Pa ni nič pomagalo.	A
rojéva sanje. Pride, ne večja kakor dragi	kamen	na drobnem prstancu pritlikavca; v opregici	A
premagano! Glej, tebi samemu bi bil odvaljen	kamen	s srca, poznam te, vem, da te zdaj ta najina	A
umrješ na tujem, to je žalostno. Kakor da bi	kamen	vrgel v vodo.Potopi se, voda pa gre naprej...	A
odplaval Na óni svét, Nazáj ga nosim, kleti	kamen	težki, Pač stó že lét!« »Hu, to teží, tiščí	A
VII. Knežji	kamen.	...	A
Gosposvetsko, Dežêle koroške ti cvét! Káj pomenja	kamen	stari v tebi, Svedók iz neznanih nam lét?«	A
... Kdorkoli za	kamen	tá vé, Vejo vrže, rožo poljsko prédenj Po cesti	A
poslali, In prišli pobožni možjé; Pokropíli	kamen	z vodoj svetoj, Moliti začeli klečé.« »In molili	A
« »Čuj, svobôde naše pokopáne Pomník je tá	kamen	jedín! Tujcu sužen ti pozabil davno, Da otcev	A
« »Knezov naših préstol je slovenskih Tá	kamen,	tega ti ne znaš? Samo sedel tú, Borút, Gorázd	A
Čitaj črke tu na kamnu svete ‒ Mi vdolbli smo v	kamen	jih, znaj!‒	A
cerkvenem ovenčane grobe, na grobih ovenčanih	kamen	in križ. Ti pel si, jaz s tabo mladosten sem	A
od zemlje?« V tem hipu se Naman spotakne ob	kamen,	ki ven ga je vrgel iz kotla plamen »E, beži	A
gost. Pa bodi spomenik za naše grobe izklesan	kamen	ali boren mah, navek od sončne ločene svetlobe	A
dolžnost. Pa bodi spomenik za naše grobe izklesan	kamen	ali mah zelen, duh, ki je želel in iskal svetlobe	A
drobni plamen žalostno trepeče. Ona gre pred	kamen,	žita vanj nameče... »Mlinarica, pridi, a ti, plamen	A
proprast, li mrzli led, li ogenj končujoči, li	kamen,	trst se vedno zibajoči, li morda vse, li morda	A
svetnik je, ker ni ves v gróbu zgnil. Stal tam je	kamen,	kterga nihče préd čislal ní, hité mu mah otrébit	A
jo ljubim. Ve že mokri prag nje hiše, vsaki	kamen	blizo njega, ino ve, ki mimo vodi me stezica	A
njega rok izmakne se počasi, in blizo se na prvi	kamen	vsede, in v trdnem, ali vender milem glasi mladenču	A
obal, in pred nočjo pristala, kjer	kamen	je kristal. BLEŠČICA PEPELNICA Od pomola	A
Tja poletela sem, se vanj spustila, ko	kamen	sem tonila in se zarila v njegovo čisto	A
zdel ‒ Globoka mi žalost razjeda moči, težki	kamen	na prsih leži; in ko sanjam, na odru se zdim	A
zdel ‒ Globoka mi žalost razjeda moči, težki	kamen	na prsih leži; in ko sanjam, na odru se zdim	A
reči, da kdor čuje jih, vsak se zgrozi. Vsak	kamen	ob uri, vsak list oživi, v vseh podobah vrag	A
... « In kolne še, buši v grm vsak mi in	kamen	in k obrazu leščerbo tišči, »Dobim te!« vrš	A
da vsaj malo tudi si užitna, ‒ a ne samo ko	kamen	stanovitna, kot si do zdaj bila! Kot iz tihe	A
naslednji hip odprem ekran, v dlaneh potehtam	kamen	in z očmi obrišem prah s podarjenih knjig.	A
/ . / stran 17 . / TAM TAM Tam zid, tam	kamen.	Tam želo, tam ogenj.	A
jezikovni opilki, mene dražijo tudi vezniki.	Kamen	ima svojo težo, ta je greh molčanja. Z govorico	A
Začnem čarati. V roke vzamem vejo in	kamen.	Tolčem za srečo, poslušam odmev in skušam ujeti	A
Najlepši dnevi so ponoči (Feotu) Meso ujeto v	kamen,	mrtva mavrica deževna, klavska tema pod oblakom	A
perjanice, opojne solze kalne reke ... Na obli	kamen	odtisnjena misel: Šepet je ujetnik molka. Molk	A
jezen sem nate, deček, ki si že davno trebušasti	kamen.	Jutranji zvarek Mala laž, pisati že zjutraj	A
zaljubljeni ... Pod vejami ležijo trije, Veter,	Kamen	in Dih. Vsak zase ječijo v no	A
dobiček mu je mari! Ti prosiš kruha ‒ on ti daje	kamen;	kaj ti še dosti dolgo ne slepari? Bog te odreši	A
politiki poštenje mene vodi; temo sovražim ‒	kamen	pobirajte! za mir gorim in spravo med narodi	A
dandanašnja priča vam To zgodbo čudovito Za pragom v	kamen	konjsko tam Vpodobljeno kopito. V oltarji mati	A
Pa je pridivjal ta boj in položil dlan na	kamen,	vročo, gorko dlan, in vžgal je plamen, da se	A
dlan, in vžgal je plamen, da se je razpočil	kamen	in zavrela kri v tolmunih... Zdaj smo taki, da	A
naproti. . /\ .. stran 19 . \/ Siromak Brat moj	kamen,	bela cesta sestra moja, tira me naprej brez	A
peč nima srca: če v njej ne gori, je mrzla kot	kamen.	Zima hiti.	A
je v starih, dolgočasnih cestah, kjer stoji	kamen	kraj kamna trd in izlizan. Če stopim nanj -	A
zemlji zdaj leži neznan, nemilován, ne križ ne	kamen	ne stoji, kjer on je zakopan, Gomila posvečena	A
tačàs? Vas, zabljeni grobovi, kjer križ ne	kamen	ne stoji, ki niste venčani s cvetovi, kjer luč	A
ljubezen sem nekdanjo v jamo djal s spominom ran,	kamen	sem zavalil nanjo, da je ne pusti na dan. Al	A
. / . / stran 26 . / In tako se meni včasi	kamen	s srca odvali, ter iz groba se oglasi sreča	A
šla, kjer voda šumeče, kjer veter pihlja; čez	kamen	sem padla na vrbo gosto, lase in obleko je zmedlo	A
Oni govore po resnici. Na oči mi bodo	kamen	položili, v moji bodo bližini. Sinja bom in	A
‒ amen! Napadalec je sam, težka bo pot čez	kamen.	Hrbet mi upogne črna črnina, huda bo pot čez	A
Trudni, ubiti. Njihova srca so	kamen,	ne morejo pojiti svojih vej, ne morejo dojeti	A
Človek ni več človek. Sivi	kamen	je tvoj drug, sivi, mrzli kamen. Padaj, padaj	A
človek. Sivi kamen je tvoj drug, sivi, mrzli	kamen.	Padaj, padaj, hladni dež, hladni dež jesenski	A
mladost ti moja, kam si se ′zgubila? Kakor da bi	kamen	v vodo potopila. Kamen, še ta kamen v vodi se	A
Kakor da bi kamen v vodo potopila.	Kamen,	še ta kamen v vodi se obrne, le mladost se moja	A
da bi kamen v vodo potopila. Kamen, še ta	kamen	v vodi se obrne, le mladost se moja nikdar več	A
glasbi živita, od njunih otožnih spevov les in	kamen	ječita. Ko ujeta med dvorane in hodnike kamnite	A
lahko mi vrne. Zalučala najraje, sreči, bi	kamen	v obraz omike, čeprav, le zanjo sem prosila	A
angel, najin prvi rajski lev? Vardevano kot	kamen	iz soli erhaj bo shranil v miznični pepel.	A
Kot okrepčilo ustom in lišaju ki pleve ploski	kamen	za počitke. Neguje trn me, osat kot prej, a	A
izročil jagi, ki zacepeta pred njim, in je dogodka	kamen	spodnjik. Oskruni in od mrtvih zanjo vstane	A
Plavut? Le vetra sapa sveža za nas, ki	kamen	smo in pavola. Umirajoči ribiška so mreža.	A
pa, neujetost, kjer te ne poznajo, ponikni v	kamen,	prst in prah, kajti ‒Zemlja cveti z gostoljubjem	A
Strup nedokončanih, ki se razliva in drobi	kamen,	njegov razpadajoči smrad in potem čas, prežet	A
časih, ko se ljudje zbiramo za ponovno zrenje,	kamen	razpada in se prebuja znova onkraj jasnosti	A
Očetu je privalila v zavetje pod cerkvico	kamen,	da je nanj sedel, iz koška je vzela lonček s	A
enakomerno, kakor bi udarjale kapljice vode na votel	kamen.	-Zakaj sem moral po soseda, če se nimata ničesar	A
odprta, klobuk potisnjen na oči. Kolo zadene ob	kamen,	voz se strese...Drozeg vzdihne, se popravi trudoma	A
način so davni predniki pri gradnji uporabljali	kamen,	je težko ugotoviti, saj je bil kamen najhitreje	A
uporabljali kamen, je težko ugotoviti, saj je bil	kamen	najhitreje žrtev tukajšnjih podnebnih razmer	A
blizu kraja Šentvid sredi travnikov marmornati	kamen.	Obkrožen od množice, držeč z desnico na povodcu	A
govedo in z levico lisasto kobilo, sede na ta	kamen	kmet.Ta pravica mu gre po rodu.	A
odvezan javnih obveznosti, se sam povzpne na	kamen,	zavihti svoj meč in obljubi ljudstvu, da bo	A

(leva okolica   beseda(e)   desna okolica   kratice avtorjev   kratice naslovov   (vse oznake)   št. povedi)

1 101 201 301 401 501 601 701 801 901 ▶ ▷

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani