kamen (801-900)

Ravno v tistem hipu spotaknil se mu je konj ob	kamen	sredi pota.S kopita odletela je podkev ter žvenketaj	A
knez raznenaden in v duhu je polagal temeljni	kamen	svetišču, kojega je obljubil zidati v čast Božji	A
lačni smo in iščemo ljubezni ‒ a podaja se nam	kamen	in sovraštvo! Mi živimo v časih mrtvih src!	A
da polagoma opustoši ter postane končno gol	kamen	brez rastlin in življenja.A kadar pride to v	A
redu! Tudi cerkvene posode ne; še celo krstni	kamen	in sveto olje ni bilo v spodobnem redu!Knez	A
njemu. Z belo roko, na kateri je tičal drag	kamen,	pa si je dal opraviti pri cvetju, ki je v dragoceni	A
solzah in bridko je jokala. Omečil bi se bil	kamen;	morala sem se zjokati nad njo, ki je v blesku	A
roko, na kateri se je koketno blesketal drag	kamen,	popravljala lase.Pri tem so se krasne črte vitkega	A
Nepremakljivo je stala nekaj časa kakor Nioba v	kamen	izpremenjena.Kri ji je zalila obraz.	A
imela v govorici!« Prinesel sem precej težak	kamen	z njive in položila sva ga na zavito travo,	A
dolgo meril z njo. Ko je vsekalo železo ob	kamen,	da so se iskre usule na smodnik, je omahnil	A
je takoj obstal, kakor bi se bil spremenil v	kamen.	Pri bolniku je stal predikant Valentin, vnuk	A
odgovarjala; nasprotno, videti je bilo, da ji je padel	kamen	s srca. Nekaj dni sem še ostal v Eyrishounu	A
pričal, drugo pa sem prerezal, da sem namočil	kamen	s krvjo.Sedaj vem, da umiram ‒ ali umreti skoraj	A
če umre in če bo še on v Poljanah takrat, na	kamen	napis: »Margaretha coelo clemente fruitur«,	A
neusmiljeno roko še celi dve stoletji, da se je končno	kamen	slovenskega rodoljubja vendarle pričel iskriti	A
logu, nego samo meniš, da padajo kje na trd	kamen	kaplje z mokrega vejevja. In takrat je resnično	A
Frate se je čulo, kakor bi padale kaplje na	kamen:	tek, tek, tektek ...Tu je v poznem jutru pel petelin	A
Prav videlo se mi je, da se ji je odvalil težak	kamen	od srca, ko je zaslišala zlagani moj odgovor	A
V Poljanah je že odbilo polnoči, in kakor	kamen	mirno sem ležal na trdi peči.Tedaj se zunaj	A
čistega veselja. Pa sem ležal na peči kakor	kamen	v dnu zelenega virija in ni besedice nisem zinil	A
prestreljene, presneto, če ne želiš, da iz frače	kamen	ti še ta hip odfrči v prevrelo glavo!« »Joj	A
Blagoslova božjega ne bo, dokler se bo vzidaval	kamen	paganskih podrtin z Vira!« Stavbenik je molčal	A
in da je ukleta.« »Menih pač godrnja, ker mu	kamen	ni po volji.« »In če že ne bi bila ukleta, moja	A
odletavale, pod nebom pa trepetale postovke in kakor	kamen	padale na njivo. »In da ne pozabim!« se je Trlep	A
»Še. Pa to ni velika nesreča, saj	kamen	ne vpije.Poglavitno je zdaj delo na polju.	A
stran 338 . / Mladi mož je res počenil na	kamen	ob zvoniku, Živka ga je sezula in spet obula	A
»Hm, res je. Kdor na visokem sedi, vsak	kamen	vanj prileti.« »O, življenje menihu	A
omotično spogledoval s prerokovano svobodo, »zgolj	kamen	jih je še, le pusta gadovina plaši, koder se	A
nekaj v letih, tudi vidi ne dobro in gluha je ko	kamen,	zemlje pa ima, še Janez bi je bil sit.«	A
počene od strahu, izpod nog pa se mu sproži	kamen	in se zatrklja nekam daleč in globoko.	A
strahoma začudil. Na nogah mu je ležal težak	kamen	in ga je pritiskal, da se ni mogel geniti; a	A
a ko bi morala postati teža prevelika, se je	kamen	prevalil in je počasi drsal proti prsim.V prsi	A
drugače. Prej bi bil vrgel vinar v zrak, pa bi bil	kamen	padel na tla. Zdaj pa je delal z zaupanjem v	A
so migljala otroška in mladeniška leta, vsak	kamen	ob poti je napominjal že skoraj pozabljeni spomin	A
storijo po volji.« »Če vsak pobere le en sam	kamen	in če nekaj drugih zastavi sekiro, je v trenutku	A
razložiti po vsej pravici. Vsaka solza pade na trd	kamen,	vsak vzdih odpihne veter ... »O, saj tudi po naših	A
za prisego. »Tako bodi ‒ Amen ... Amen, trd ko	kamen!	« VI.	A
Žubino. Srečnemu Janezu se je smehljal vsak	kamen,	ki se je včasih obenj spotikal, ko je še skrivaj	A
naše. Ej, da se ni Som usedel kakor žaba na	kamen	v vodi, bi mu bili pokazali, kaj se pravi ugrabljati	A
Soma je stalo že nekaj moških. Losu se je kar	kamen	odvalil.Slišali so ga.	A
V plitvinah se je videla vsaka riba in vsak	kamen	na dnu.Rožnordečih vrhov zasneženih gora se	A
pisano žilast, v studenčni vodi zaokrogličen	kamen.	Nazadnje mu je pa še nadrgnila brke pod nosom	A
in maščobo, jih zložila na razbeljen ploščat	kamen	in jih obložila in pokrila prav tako s kamnitimi	A
zapestnica. Včasih je trčila sekira ob sekiro,	kamen	ob kamen. Redkokdo je premogel bronasto.	A
Včasih je trčila sekira ob sekiro, kamen ob	kamen.	Redkokdo je premogel bronasto.	A
Padla je na tla in njena ost je zvenknila ob	kamen.	Jelen je ni pobral.	A
odveslala po kurivo. Kodrolaska pa je sedla na	kamen	poleg mrzlega ognjišča in se zamislila. Nehote	A
vrh sem pa zavalil, kakor vidiš, velik ploščat	kamen,	težak kakor skala.Ne volk ne lisjak in nobena	A
je pa kar tako mimogrede pobral okroglikast	kamen,	ki mu je bil všeč.Pogledal ga je in potehtal	A
je roka kar sama od sebe dvignila in zalučala	kamen.	Onstran vhoda je vodeno votlo počilo in iz ubitega	A
Ostrorogi je povesil sekiro, Sulcu se je pa odvalil	kamen	s srca. Brž je poprijel besedo:	A
je v mirnih, zelenkljatih tolmunih videl vsak	kamen	na dnu.Ob skalah so se držale ribe, vedno na	A
ostanejo kar na skali, da koga ne zadene kak	kamen,	ki se utegne odkrušiti od stene. »Na, so že	A
napele, se navalovile in postale trde kakor	kamen.	Izvedeni je na levo oko zamižal, nagnil glavo	A
nekaj plodne zemlje in pridejal težji ali lažji	kamen,	kakršnega je pač zmogel. Do sončnega zahoda	A
Tomaž poznali, drugi ga pa sploh niso poznali.	Kamen,	na katerem stati je bil obsojenec eno uro vsemu	A
ozrl se, ni ga več bilo! Široki štirioglati	kamen,	ki je bil za sramotni oder, stal je tu, a prazen	A
enemu noga in nekaj kakor težka sablja trči ob	kamen;	debela, a potihoma siknjena francoska kletev	A
naslonjena, tako da so črni kodri viseli čez vrhnji	kamen,	gleda za Leonom in poje svoj: »Garvaj durdaj	A
ljubo. O, ko bi ji vsaj povedati mogel, kak	kamen,	težak kamen mu na srcu leži!Ni mogoče tega povedati	A
bi ji vsaj povedati mogel, kak kamen, težak	kamen	mu na srcu leži!Ni mogoče tega povedati.	A
L S težkim srcem se Šepec bliža Zabrezju.	Kamen	mu na srcu leži, debel kamen in čuden, odvalil	A
bliža Zabrezju. Kamen mu na srcu leži, debel	kamen	in čuden, odvalil bi ga rad.Ženil bi se rad	A
. / . / stran 92 . / lje, da bi si malinski	kamen	na vrat obesil in se potopil v globočino morja	A
čakaj, ubila jo bodem, ubila!« Rekši, pobere	kamen,	zamolklo zatuli in leti po poti.V desetih korakih	A
vodo vrgel, kjer je bila najglobočja. Velik	kamen,	ki ga je s strašno kletvijo zagnal za njo, padel	A
. / ŠESTO POGLAVJE Na srcu, se mi zdi, en	kamen	mu leži. Narodna pesem Zapustivši Obrhek, krenil	A
in mislil je z glasno besedo. Usede se na	kamen	tik pota, izvleče izpod srajce debel podolgast	A
do vežnih vrat, iznad katerih se je bil velik	kamen,	grb bog vedi katere prejšnje rodovine, iz zida	A
kakor so mu ljudje dejali, odvalil je bil ta	kamen	samo toliko izpred vežnega praga, da se ni kdo	A
nič! Že vem, če hočeš, molčala bom tako ko ta	kamen,	še sama si ne bom upala vedeti.Da bi očetu to	A
na tla, prislonivši svojo nenabito puško ob	kamen.	Ravno se je mesec, velik in bled, vzdigoval na	A
Lovre odide. Svojo puško je bil na mestu, ob	kamen	naslonjeno, pozabil. Marijan je še obsedel.	A
stran 165 . / »Saj pravim, ti nimaš srca; trd	kamen	imaš v prsih; ko bi kaj srca imel, jokal bi	A
Tudi stati ni mogla.	Kamen,	s suhim mahom poraščen, je molel tik gazu iz	A
Pred oknom zunaj je ob zidu štirivoglat rezan	kamen	prislonjen, da lahko tudi bolj pritlikavi kadilci	A
straha usta odprl in oči raztegnil in trd kakor	kamen	pričakoval reči, ki bodo prišle iz te devete	A
Pustite ga!« ‒ Petru pa se je odvalil	kamen	od srca in bil je precej tisti ko pred.»Kdo	A
Turek se je zvrnil, ko ga je zadel trd težek	kamen,	od zida odkrhnjen; ali tudi marsikateri Slovenec	A
in se je brzonog spustil v beg in točil čez	kamen	in brin, tako da se je sam duhovnik ta hipec	A
Drugi tiho nekaj enakega zamrmra in velik	kamen	pobere. »Ne metaj!« svari prvi.	A
Čakaj, hudič!« In v tistem hipu zadene debel	kamen	enega častnikov na ramo; prècej jim pade več	A
neprečitano; od nje ni bilo nobene vrste. Težak	kamen	je bil, ki se je nesrečnemu možu odvalil s srca	A
Miha: »Daj meni bolnika!« Marku se je odvalil	kamen	od srca in Volkun je veselo zalajal.Ni vedel	A
večera, da se je razlegalo v polje, kakor bi vsak	kamen	in vsak grm pel.Vmes so pa udarjali z basom	A
neprevidnosti sprožil, je sunil z nogo v mel	kamen,	ki se je parkrat zaobrnil, nato odletaval v	A
bil tako razdražen, da se je Tevž izgovarjal: »	Kamen	se mi je sprožil izpod nog.« »Kaj pa stopaš	A
zavirajo v nekaterih krajih na vsa štiri kolesa; in	kamen	in železo zacvilita včasih tako, da pri srcu	A
gledal skozi najlepše brušeno steklo, ko še vsak	kamen	vidiš kakor razcvetelo rožo, tako je videl Jernej	A
polnoči je pogledal Triglav v temo pod sabo.	Kamen	in skala se nista shladila od sonca do sonca	A
je bil, in je rekel, da je na Zelenici včasih	kamen,	s katerem pastir zavrne kravo, več vreden kot	A
gorskega pelina. Nedaleč od njega je prižvižgal	kamen	iz višine, treščil ob trdo skalo in se razletel	A
Morda se še ujamem, če pa ne, bom padel kakor	kamen,	kadar sem ga vrgel na strmo streho stolpa.«	A
je bližal Marku. Njegovi jarci so sprožili	kamen,	ki se je privalil v ruševje in znova prepodil	A
je zašumelo, kakor bi bil nekdo vrgel droben	kamen	v viseče rože.Še enkrat.	A
pelji moj parizar v Tržič.« Marku se je odvalil	kamen	od srca.Urno je zajezdil žrebca.	A
bilo nikjer videti. Utrujen se usede na velik	kamen.	»Našel te bom vendar!« pravi zamolklo in zamišljen	A
menda podučilo. Menda se ne bodo z glavo ob	kamen	zaletavali.« »Pa pravijo, da je tistega Ilija	A
osvobodili druge služabne ljudi in gospodo. Velik	kamen	se graščaku od srca odvali, ko sliši, da se	A

(leva okolica   beseda(e)   desna okolica   kratice avtorjev   kratice naslovov   (vse oznake)   št. povedi)

◁ ◀  301 401 501 601 701 801 901 1.001 1.101 1.201 ▶ ▷

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani