kamen (601-700)

steber - o siromašni steber! Kdo pa ti je dal	kamen,	da stojiš na njem, če ne jaz s svojim trpljenjem	A
pijanec, ko sem jaz dolbel v krvavem potu tisti	kamen,	ki si se zdaj tako moško postavil nanj! - Kaj	A
skrpucalo, ki mi je bilo v roki težko kakor	kamen,	oddal postrežčku in zraven še lepo pismo, v	A
na spanje, ko mi je ležal na srcu greh kakor	kamen?	...“	A
Tista grenkoba, topa žalost, je ležala kakor	kamen	na mojem srcu.Časih sem mimo njegovih besed	A
moje življenje, meni in drugim? Bilo je kakor	kamen	ob cesti ... če je ali če ga ni!Ali ni cena še	A
meni. Naš dom se je rušil počasi; odpadal je	kamen	za kamnom, omet se je krhal, tramovi so se pogrezali	A
noga, ki brca, je vselej nedolžna; kriv je	kamen,	ki leži na poti.Godilo se mi je, kakor pričajo	A
teh rumenih, cukrenih! Na srcu mi je ležal	kamen;	težak je bil in strašen; in še solz je bilo	A
odpuščanju, po tolažbi, po ljubeznivi besedi. Še	kamen	na cesti bi bil ogovoril ter bi ga prosil, da	A
so mi bila suha, v želodcu mi je ležalo kakor	kamen;	pa nisem bil ne lačen, ne žejen. Mati je	A
gorka kri očetova do zadnje kaplje na brezčuten	kamen.	-	A
božja piše sproti povest človeka, kleše jo v	kamen.	Če hodiš po cesti, po kateri si romal pred	A
stran 46 . / ne radosti, ne žalosti; zavržen	kamen	je.Čisto na dnu je kljuvalo neprestano in hitro	A
na glas. Če živi osat ob kolovozu, kako da bi	kamen	ne živel? Voz je ropotaje ustavil pred hišo	A
zamolklo bučanje, ki se bliža in je zmerom silneje.	Kamen,	ki je bil v mojem srcu, se je zganil, da me	A
delo in dih človeka. Kdor je umetnik, kleše v	kamen	od začetka do konca sam svoj obraz.In verno	A
da bi jo človek izluščil, ji razparal jedro!	Kamen	je, težak in črn, brez lupine in brez jedra	A
potopili strah v tvoje srce! Leži na dnu, kakor črn	kamen	in vsa moja ljubezen ni toliko močna, da bi	A
odgovorila dekla. Nič ni rekel, pobral je okrogel	kamen	in jo je udaril, da se je zgrudila; in ko je	A
zdaj je bil svoboden, kakor bilka na polju,	kamen	na cesti. Gledal sem za njim in že mi je	A
pogleda v tem� namesto v sonce, spoznanje kamna:	kamen	ostane kamen in vseeno je, kjer leži, dokler	A
namesto v sonce, spoznanje kamna: kamen ostane	kamen	in vseeno je, kjer leži, dokler ga kolo ne zmelje	A
kakor mnogi za njim in kakor jaz; in je legel na	kamen	in je zaspal ...Zmerom, kadar sem hodil tam, se	A
pri malinu!“ Francka se je spoteknila ob velik	kamen,	kmalu bi bila padla in postala je ter se oddehnila	A
biči pokajo, vozniki kriče in kopita bijejo ob	kamen,	kakor da bi bíla ob čelo ...Ali zunaj je bil gorak	A
velike bolečine, leglo mu je na misli kakor	kamen	in je tiščalo vso noč ... VI ŠTUDENT	A
in čelo se je zadelo . / . / stran 156 . / ob	kamen	na cesti ...To so bile samo strašne sanje, ena	A
človek, poskočil je, kadar je zadelo kolo ob	kamen.	Kljusasta konja sta stopala dremaje, tudi voznik	A
in Francka je padla, udarila se je s čelom ob	kamen	in je obležala ... Lojze je brisal materi z	A
bolestno nategnile, čelo se je nagubalo ... Velik	kamen	je ležal na odeji, na njenih prsih, in komaj	A
pod njegovo silno težo; nato se je izpremenil	kamen	v široko skledo, ki se je kadilo iz nje, dim	A
dežnica ... Padla je in se je udarila s čelom ob	kamen	in je obležala na kolenih, glavo na tleh, kakor	A
kozolca položno vzpenja v hrib ... Tam seješ	kamen,	pa žanješ zlato!“ Tako grenko in tesno mi	A
razbegli so se, utonili so v noč, ne križ ne	kamen	ne priča o njih trpljenju. -	A
ubogo Materino srce. Metka je pokleknila na	kamen	in je sklenila roke. Poleg nje je klečala	A
in z velikim ropotom; kadar je zadel ob kak	kamen,	stresel se je kakor ladja ob skali ter se nagnil	A
nikomur na veselje, kakor da bi sijalo sonce na	kamen.	Siv starec, pa že stoleten, je bil njen gospodar	A
klanec; truden je bil, da bi sedel ob poti na	kamen,	položil roke na kolena ter skril obraz. Tiha	A
bi me pretepli, če bi jo opisal; rad bi jo v	kamen	klesal, pa ne morem, ker sem len -- kakor vsak	A
na gorko slamo!“ Gjuri se je zdelo, da nosi	kamen	na hrbtu.Truden je bil in je sedel kraj poti	A
zgrabil za ovratnik ter ga vlekel brez milosti na	kamen	sramote.Kadar je stopal med ljudmi z napetimi	A
zidovju, iz katerega se je tu pa tam izluščil	kamen	ali kos opeke, ki leži zdaj leto za letom na	A
bila gladka, izmita. Tone se je zadel z nogo ob	kamen,	sedel je ter si brisal s travo kri.	A
zategnjenim, smešno pojočim glasom, pobral je	kamen	ter ga zalučil za nami. »Lakota beraška	A
uničuje telo in leži na srcu kakor težak, mrzel	kamen,	katerega ni več mogoče odstraniti. Kakor	A
treščila nanj iznenada, kot da je bil priletel	kamen	skozi okno.”Odkod jo je pobrala?	A
ki ni bil rojen ne na drevesu, ne na grmu;	kamen,	ki ni bil izluščen iz skale. Ko sem ozdravel	A
uprte v sivi strop, in nič misliti. Zdaj ležiš,	kamen	na cesti, in si srečen. Vztrepeče roka nenadoma	A
Našel ni drugega kakor skorjo kruha, trdo kakor	kamen,	in košček papirja, na katerem je bilo napisano	A
župnik, ”napravite se in prinesite tisti veliki	kamen,	ki leži brez potrebe tam za mrtvašnico!Prinesite	A
Šli so pogrebci in so prinesli velik in težak	kamen,	morda zavržen spomenik z neznanega, pozabljenega	A
pozabljenega groba. Omahovaje in težko sopeč so nesli	kamen	in so ga zavalilina gomilo, tako da se je usedla	A
svojimi pleči razmaknil to gomilo, odvalil ta	kamen	?“ Cerkovnik se je umaknil za korak in ni	A
kako bo stokal, upiral se v potu obraza ... ali	kamen	se niti ganil ne bo ...“ Cerkovnika je izpreletelo	A
žeblje, ne na silno gomilo, tudi ne na težki	kamen	...O, prijatelja, lahko mi je zdaj pri srcu.	A
”Ali vas je strah? Ni treba - težak je	kamen,	trdni so žeblji ...“ ”Res, gospod župnik, strah	A
skozi okno na pokopališče! Majal se bo težki	kamen,	gibal se bo narahlo, ne bo se odvalil ...“	A
spet so se tresle trudne noge. ”Mislim, da je	kamen	le premajhen ...Jutri, res, jutri že jih navalim	A
mu nabrale ustnice. ”Oh ne, tako majhen je	kamen,	tako lehak, da bi ga odvalil z mezincem.In pokrov	A
zasmejal se bo prešerno, pokrov bo odletel in	kamen	bo ležal ob razmaknjeni gomili ...“ Izpraznil	A
hip ... Treba je, da vidim, kako se brani moj	kamen	...“ Šel je preko temne izbe, preko druge in	A
se je ozrl na gomilo. Narahlo se je zganil	kamen,	zazibal se je na desno, na levo, in se je odvalil	A
dušo. . / . / stran 135 . / V Zibal se je	kamen	na grobu, zamajal se je na levo, zamajal na	A
”O Kristus in sveti Frančišek, moj patron -	kamen	ni bil dovolj težak, ni bila jama dovolj globoka	A
...“ Odvalil se je	kamen,	razmikala se je gomila in se je razmeknila.	A
zakaj presneto trdni so žeblji, jako soliden je	kamen!	...“	A
bi se bal? Kdor le brez greha, naj vrže prvi	kamen	name!“ Odprl je duri in je stopil na stopnice	A
tako gomilo? . / . / stran 153 . / Zakaj tak	kamen?	“ ”Bog vedi zakaj; župnika vprašaj!“	A
sta se ločila; obema je bilo v srce mraz. ”	Kamen	ni več ležal, kakor smo ga bili položili; zjutraj	A
opravka tam?“ ”Kdo bi rahljal gomilo, prelagal	kamen?	Vprašaj le tistega, ki leži tam spodaj!	A
tako solidno rakev, da bi odvalil tako velik	kamen?	‘ Gledam, strmim - ne šali se, čisto resno govori	A
glasom. ”Kdor je brez greha, naj vrže prvi	kamen	name!“ ”Nobeden ni brez greha!“ je rekel	A
pokoro. . / . / stran 16 . / Kakor bi zalučil	kamen	po klancu navzdol: udari včasi ob skalo in odskoči	A
za zmerom izgubljena, vržena čez plot, kakor	kamen	iz grede!Kam me je vodilo moje zapeljano, lahkoverno	A
Kam sem se bil nameril, česa sem iskal? Se	kamen	ve kam, ko se zakotali v dolino, še list ve	A
roke kralja Matjaža, doteknil se je sive brade.	Kamen,	ki je kapal od stropa, je bil ovil s tanko,	A
tudi vranovo perje se je svetilo, oblečeno v	kamen.	»Umrl!« je vzkliknil Marko in se je	A
”Kakšno bo to delo?“ ”Poslopje:	kamen	na kamen; če vam pokažem enega samega, ne boste	A
”Kakšno bo to delo?“ ”Poslopje: kamen na	kamen;	če vam pokažem enega samega, ne boste razumeli	A
pa je! Pa mi jih nalašč napravi trda kakor	kamen!	Nalašč, zato da me draži!	A
boš spal na cesti, danes še kruh v roki, jutri	kamen!	Iz tristotisočerih jih bo petsto tisoč, iz petstotiso	A
da niso ničesar drugega, kakor brezpomemben	kamen	v velikanskem poslopju?...	A
od okna ... Koliko je bilo treba bolesti, da je	kamen	zavzdihnil? - Otrok je seveda ozdravel in	A
smejala v srcu ...“ Meni je bilo, kakor da mi leži	kamen	v glavi.Le to sem vedel, da se je zgodilo nekaj	A
tvoji koraki na stopnicah, je spet noč v duši,	kamen	na srcu.Tudi tvoje oči so vesele ob meni, tudi	A
”Ali se še spominjaš?“ In kruh je	kamen,	vino je grenak žolč, mrzel in grešen je ljubice	A
ki se je bil vtisnil tja na vekomaj, kakor	kamen.	S takimi srci so hodili ranjenci po vrtu, sedeli	A
kamnom, prav na tisto bradavico! In pozabim na	kamen.	Kaj bi ga ubijal s pestjo?	A
mokro. Izbral je naposled okrogel, precej težek	kamen,	ki se mu je zdel pripraven, in ga je spravil	A
okoli života in kakor je stopil, mu je udaril	kamen	ob stegno. ”Kaj ni tam?	A
stran 22 . / njim. V begu se je zadel z roko ob	kamen,	ki ga je bil spravil v suknjo in spreletela	A
dotaknil gada. Segel je v suknjo in je zalučil	kamen	daleč na polje, nato je stopil k jarku in si	A
in si je umil roke z dežnico. ”Krvav je bil	kamen!	“ mu je šinilo v misel.”Čeprav nisem udaril,	A
mu je šinilo v misel. ”Čeprav nisem udaril,	kamen	je bil krvav!“ Umival se je dolgo, drgnil	A
”Šel sem za njim, pobral sem debel, okrogel	kamen	ob cesti, in ko sem ga došel, sem zamahnil in	A
osuplosti. ”In ko sem pobegnil, sem zalučil	kamen	na polje, blizu križpota je bilo.Tam iščite	A
hitel Luka za Andrejcem, še predno je pobral	kamen,	je pomislil za trenotek, le mimogrede, tudi	A
in zaduhli zrak mi je ležal na prsih, kakor	kamen.	Proti mraku sem se šel sprehajat.	A
cesarsko cesto, na polje, tedaj je sedla na	kamen	ob poti, da bi si odpočila.Višje in svetlejše	A

(leva okolica   beseda(e)   desna okolica   kratice avtorjev   kratice naslovov   (vse oznake)   št. povedi)

◁ ◀  101 201 301 401 501 601 701 801 901 1.001 ▶ ▷

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani