kamen (101-200)

zavetnika ipd. Značilno je tudi, da se panterjev	kamen	nahaja tudi v Krki, kjer je sv. Hema ustanovila	A
dopustiti kako drugo možnost razen te, da pomeni	kamen	s panterjem nad vhodom v cerkev kaj drugega	A
in kulturno zgodovino, dobesedno vklesano v	kamen	67 in v evropsko kulturo68, da bi zahtevali	A
zanašanja na tujo berglo. Niti za 67 Knežji	kamen	pri Krnskem gradu, kraj ustoličevanja slovenskih	A
karantanskih vojvod ‒ knezov od pradavnih časov. V	kamen,	iz katerega je sestavljen vojvodski prestol	A
kamenje je že letelo v sobo. In Evko ni bil zadel	kamen,	a je prva vzkliknila: »Mama!«, ker je bilo kakor	A
in da bo skorajda padel na rojanske strehe	kamen,	ki ga bo on zalučal. In takó je v hipu odletel	A
nas napadli,« je rekel razred. »Kdo je vrgel	kamen?	« »Oni so nas napadli!« je spet rekel razred	A
ko stoji na mizi. Pa slon je pravkar vrgel	kamen	in stric se zamaje na mizi, ker mu je priletel	A
stric se zamaje na mizi, ker mu je priletel	kamen	v glavo in mu zbil fes. Zato mu teče kri in	A
kar naprej drsa in drsa, ko da sem jaz vrgla	kamen.	A ga nisem jaz!	A
ki ga ima spomenik, pa čeprav samó nagrobni	kamen,	za nadaljevanje rajnikove pričujočnosti v svetu	A
znal premagati svoje prešernosti in zalučal je	kamen,	da je zletel v širokem loku in čofnil v vodo	A
lahko pade že na stopnišču, saj je telo suho in	kamen	težek, stopnice pa so sestavljene iz neenakih	A
rahitičnega telesa, ki je neizbežno ujeto v beli	kamen,	kakor je bilo nekoč neizbežno ujeto v slepeče	A
»Bova našla veliko.« Skakala je s kamna na	kamen	in na vsakem novem kamnu postavila novo zahtevo	A
neverjeten zemljevid rezbarij. Kakor da so na vsaki	kamen	položili mrežo in je morska voda razjedla kamen	A
kamen položili mrežo in je morska voda razjedla	kamen	po vzorcu mrežnih zank. Potem je bilo prgišče	A
vode v luknji v školju; potem je bil štirikoten	kamen	pokrit z gosto in dolgo brado morskega mahu	A
je utrgal z napušča in padel mimo okna. Kakor	kamen.	A ob katraniranem tlaku bo naenkrat razprostrl	A
Carleto pa za njima, dokler Evka ne zadene v	kamen	in čofne na roke.Silvia pa se ustavi in se postavi	A
hrapav in vlažen zid. Bila mu je kakor tisti	kamen	na mokri poti, prav tik njenega čevlja. Če bo	A
da je postal predmet. Je kakor kateri koli	kamen	na poti. Takšen občutek so morali imeti fantje	A
raztrgane čevlje; še nalašč bo takrat cebnil v	kamen.	Tako so se Luciani zdaj oči brezskrbno smehljale	A
Sédel je k Luciani, potem je vzdignil okrogel	kamen	in ga zalučal v vodo, da je zamolklo zaklokotalo	A
Videl sem ga!« sem si zmagoslavno oznanil, in	kamen	mučnega pričakovanja se mi je odvalil s srca	A
srce, tesnoba pa se je potem strdila v mrzel	kamen,	ki mu je obležal v drobu.Nemirno se je premetaval	A
povedati, kako čudno mu je, kako mu leži mrzel	kamen	v drobu, pa se je premislil, ker je vedel, da	A
spoprijel z njimi, tisti hip mu je odleglo. Mrzli	kamen	je izginil iz droba in kar na mah je bil ves	A
ne ganeš, kakor bi bil svoj lastni nagrobni	kamen?	«In nato se je spet obrnila k Petru Majcnu:	A
je zgostil v tesnobo, tesnoba se je strdila v	kamen,	ki mu je mrzlo obležal v drobu.Ogenj ustvarjalne	A
kod ta nemir, ta obup, ta tesnoba, ta mrzli	kamen	v drobu?« Zaprl je mapo in jo pahnil	A
nasmehnil in stopil naprej. Spotaknil se je ob	kamen	in komaj ujel ravnotežje.»Eh, kakšne neumnosti	A
praga, in spomnila se je, kako je tedaj začutila	kamen	v drobu.Spomnila se je, kako se je z muko vrnila	A
njeno srce okamenelo. Toda ni okamenelo v mrtev	kamen,	ker ni okamenelo od strahu.Okamenelo je od občutka	A
občutka najhujše krivice, zato je okamenelo v živ	kamen,	v kremen, ki skriva ogenj v svojih žilah in	A
zazibal. In tisti hip je šele začutil, da ima spet	kamen	v drobu.- Kaj pa bo to? - je ponovil in hitro	A
čakajo!... - ga je prešinilo. - To je zdaj moj	kamen,	to!...Le kako, da na to nisem pomislil?...	A
bil za glavo višji. Njegov obraz je bil siv	kamen,	toda oči niso bile votle, kakršne so v starih	A
krepko rezani razbrzdani obraz je bil siv kakor	kamen	in kot kamen negiben.Samo v udrtih očeh sta	A
razbrzdani obraz je bil siv kakor kamen in kot	kamen	negiben.Samo v udrtih očeh sta migotala dva	A
A pomirjenja ni bilo. Mrzli	kamen	v drobu je bil težji in težji, neznani nemir	A
Majcen se je zdrznil, nato pa je obstal kot	kamen	in čakal njenega pisanega odgovora.	A
zidu, ki se je bil zrušil čez zimo. Položil je	kamen	na kamen in očetovsko dejal: „Ti stoj	A
je bil zrušil čez zimo. Položil je kamen na	kamen	in očetovsko dejal: „Ti stoj tako, ti	A
ta trta rodi najboljši teran. Tako, tako, moj	kamen!	" Spustil se je niže.	A
so mu omahnile ob telesu. Kramp je padel na	kamen	in zazvenel.	A
se zdaj premetavale po kotlu in bile trde ko	kamen.	Vrelo je in vrelo, skuhati pa se ni hotelo.	A
rano in možato šla naprej. Cebnila sta se ob	kamen	in se še zmenila nista.Na puške, naboje in sablje	A
kadar se je vračal z dela, pa je kmalu zadel ob	kamen.	Da, tu ni bilo take ravnine.	A
človeku pa vsak prah sede na dušo in ga teži kakor	kamen.	Da me razumeš, ti, človek moj! ...« je zaničljivo	A
trdimi Kraševci kakor je trda kraška zemlja in	kamen	v brdu.Občutim grenkobo kraških duš, kakor so	A
Hodim po tej zemlji in mislim in ponavljam:	Kamen,	kamen, samo kamen, kamen... Če bi odnašali	A
po tej zemlji in mislim in ponavljam: Kamen,	kamen,	samo kamen, kamen... Če bi odnašali	A
in mislim in ponavljam: Kamen, kamen, samo	kamen,	kamen... Če bi odnašali jih dan in	A
mislim in ponavljam: Kamen, kamen, samo kamen,	kamen...	Če bi odnašali jih dan in noč	A
sem jaz prepričan, tako je prepričan sleherni	kamen,	da bo nekoč napočil ta dan. Odhajam	A
sveto verjel, kakor bi mi jih zašepetala mama.	Kamen	se mi je kar odvalil s srca in počasi sem se	A
pipo iz ust in jo začel počasi iztrkavati ob	kamen,	ki je ležal med dvema hrastovima koreninama	A
Prav vsaka.« »Ali tudi tisti	kamen?	« je vprašal Matiček, ki je bil debelušen dečko	A
imeli za bedačka. »Kakšno zgodbo pa naj ima	kamen?	« se je oglasil Milan, ki je hotel biti že odrasel	A
Milan, ki je hotel biti že odrasel in pameten. »	Kamen	je vendar kamen.« Stari mornar se je	A
biti že odrasel in pameten. »Kamen je vendar	kamen.	« Stari mornar se je nasmehnil.	A
ozrl in z veliko koščeno roko rahlo potrepljal	kamen,	ki se je bil v dolgih letih že nekoliko pogreznil	A
je bil obraščen z drobnim zelenim mahom. »	Kamen	je res samo kamen, a vendar ima lahko tudi kamen	A
drobnim zelenim mahom. »Kamen je res samo	kamen,	a vendar ima lahko tudi kamen svoje življenje	A
Kamen je res samo kamen, a vendar ima lahko tudi	kamen	svoje življenje,« je počasi rekel.»Preden se	A
začudeno spogledali, potem pa so se vsi ozrli v	kamen.	Takoj se jim je zazdelo, da ni več tako navaden	A
Takoj se jim je zazdelo, da ni več tako navaden	kamen,	kakor je bil prej.In niti se jim ni zdel tako	A
stvari rastejo, mrtve reči pa se manjšajo. Ta	kamen	je zelo star.Gotovo je bil nekoč veliko večji	A
je spet natlačil pipo, jo prižgal, potrepljal	kamen	in začel počasi pripovedovati. »Recimo	A
začel počasi pripovedovati. »Recimo, da je ta	kamen	prišel prav z vrha naše gore Rodice.«	A
prikimali otroci. »In od tam je prišel tale	kamen?	« je vprašala Tinka, ki je komaj čakala zgodbo	A
je pipo in prižgal. Potem je spet potrepljal	kamen	in začel pripovedovati: »No, recimo	A
začel pripovedovati: »No, recimo, da se je ta	kamen	rodil na samem vrhu Rodice.« »Kako pa	A
Tinko s pogledom in se nato obrnil k Matičku: »	Kamen	se rodi iz velike skale.Navadno se rodi tako	A
Razpoka se širi. In naposled se	kamen	odkrhne.« »O tem smo se učili v šoli	A
potrepljal po kolenih. »Tako se je rodil tudi ta	kamen.	In morda je trajalo dolga stoletja, preden se	A
led razgnal razpoko do kraja. Tako se je rodil	kamen.	Zdaj ni bil več kos Rodice, zdaj je bil sam svoj	A
zdaj je bil sam svoj kos. Postal je torej	kamen.	Ampak še zmeraj je bil tam.	A
lahko priletela na vrh Rodice. Tam sta sedla na	kamen	in se prešerno ozrla z okroglimi rdečimi očmi	A
se prešerno ozrla z okroglimi rdečimi očmi.	Kamen	je prvič v svojem življenju začutil na sebi	A
prijetno, da je malce zadrhtel od ugodja. »Hm, ta	kamen	ni preveč stanoviten,« je rekel orel.»Ali se	A
Oprostita, morda sem se res malce zamajal,« je rekel	kamen.	»Kaj pa sta?«	A
»Orel, orlica? Kaj pa je to?« je vprašal	kamen.	»Dve ptici.«	A
Dve živi bitji.« »Dve živi bitji?« je ponovil	kamen.	In ker ni razumel, se je rahlo zamajal, kakor	A
saj vidiš, da se maje.« »Oprostita,« je rekel	kamen,	ki je bil kljub svojemu samotnemu in divjemu	A
topla,« je prijazno povedala orlica. »Ti si	kamen	in nimaš krvi.« »A?« je rekel kamen	A
»Ti si kamen in nimaš krvi.« »A?« je rekel	kamen.	»Kaj pa je kri?«	A
da še tega ne veš.« »Oprostita,« je rekel	kamen.	Bilo mu je malce hudo, ker je bil tako trde pameti	A
nestrpno spet rekel orel. »Pa si res trd kot	kamen.	« »Vsako živo bitje ima srce,« je rekla	A
žarki.« »O, to mora biti pa lepo,« je rekel	kamen.	»vsak ima v sebi svoje sonce.«	A
Ljubezen? Kaj pa je to?« se je spet začudil	kamen.	»Dragi kamen,« je rekla orlica, »ljubeze	A
pa je to?« se je spet začudil kamen. »Dragi	kamen,	« je rekla orlica, »ljubezen je -« »Pusti	A
razume, a vendar hoče vse vedeti.« Morda je bil	kamen	res malce preveč radoveden.Morda pa se je orlu	A
videla, da bi bili vsi deležni ljubezni. Tudi	kamen.	»Počakaj,« je rekla orlu.	A
Oprostite, ali ne sme vsem povedati?« je vprašal	kamen.	»Eh, res ni treba kar naprej govoriti	A
povedala orlica. »Ali je to lepo?« je vprašal	kamen.	»Najlepše!« je rekla orlica.	A
orel in razprl krila. »Kam gresta?« je vprašal	kamen.	»Še naprej.	A
bela krila. »Pridita še kdaj!« je zaklical	kamen.	Orel in orlica ga nista več slišala	A

(leva okolica   beseda(e)   desna okolica   kratice avtorjev   kratice naslovov   (vse oznake)   št. povedi)

◁ ◀  1 101 201 301 401 501 601 701 801 901 ▶ ▷

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani