kamen (401-500)

ka‐li, gospod doktorand? Kdo torej sme vanj	kamen	poriniti, če se mu je dobro zdelo?Samo ko so	A
obročkom; nanje se dene žabji krak ali črv in	kamen,	da se potope. »Ste li zacelili rane, gospod	A
umetnosti, i z rdečo barvo brizgnila tu in tam v	kamen.	Vilar se je napil iz potočka in udaril naprej	A
prasketal ogenj v apnenici! Zdajci je priletel	kamen	po skalovju in prav blizu njega je padel na	A
lahko skrivajo med pečinami in so morda vrgli	kamen	proti njemu.Zagrabil je za revolver, a precej	A
hotel vrniti k tvojemu ležišču.« »Ti si vrgel	kamen?	« »Kakšen kamen?«	A
»Ti si vrgel kamen?« »Kakšen	kamen?	« »Padel je tik mene na tla, in nekaj je zaropotalo	A
je njegovo polje, trata je njegova postelja,	kamen	njegovo zglavje, podzemske jame so njegove palače	A
Vzela je konvico in tekla k Oskovi. Sedla je na	kamen	v senco stare jelše.Ob nenadnem velikem spoznanju	A
Mušića, se lahko reče: Težko loncu, če se zadene	kamen	obenj.Orožniški poveljnik je stopil naravnost	A
videla, da se gospodin Franjo priklanja Katici.	Kamen	ji je legel na srce, po hrbtu so ji zamrgoleli	A
Franjo, povej ti meni, ali se res nahaja v zemlji	kamen,	s katerim se lahko skuha kosilo?Slišal sem praviti	A
Vlah, da so našli na Črni Gori v zemlji gorljiv	kamen.	In modri vladar one pokrajine je sklenil, kopati	A
vladar one pokrajine je sklenil, kopati tisti	kamen,	kuriti z njim in ga prodajati čez morje.Ker	A
otožna senca je ležala na njegovem visokem čelu;	kamen,	ki ga je tiščal na srcu, je zajezil vir njegove	A
se je Frančišku na licu, da se mu je odvalil	kamen	od duše. »Kako si pa ugrabil te stvari	A
razpadel na več kosov. In Katri se je odvalil	kamen	od srca kakor arhangelu, ko je pahnil Luciferja	A
klik, se je spotaknil ob pricestni kilometrski	kamen,	padel ter se povalil v jarek, po katerem se	A
ga je čul tepanjski mežnar in mu je izza zida	kamen	pomeril v pleče. Butalec se prestraši, ozre	A
triumvir Octavianus, poznejši cesar Augustus: oster	kamen	mu je bil priletel v nogo ali, kakor pravijo	A
mokronosi predniki cesarju Avgustu zalučali	kamen	v koleno.Na to njih junaštvo spominja v Muhoboru	A
ravno pripogibal, da pobere ‒ kaj drugega neko	kamen.	Zgrabila ga je jeza ‒ zdaj ima falota v pesteh	A
svojo jezo, hripavo zakričal: »Lopov!« pobral	kamen	in ga vrgel za dr. Koširjem.Zadel ga pa ni,	A
še on ob desetih!« Kocmurjevi se je odvalil	kamen	s srca, ko je čula, da je fant vsaj še živ;	A
da je fant vsaj še živ; zavalil se ji je drug	kamen	na srce, ali je kaj naredil, da ga držé na policiji	A
Pred Planino je omagal. Sedel je na obcestni	kamen,	oglašal se mu je želodec in neprizanesljivo	A
postal in mu pokimal, potem pa sedel na bližnji	kamen.	»Eh, eh,« je rekel, »stare kosti, Bog pomagaj	A
prvi; to stališče je močno ugajalo Pircu, kar	kamen	se mu je odvalil s srca.Vsi okoli mize sicer	A
rajši ostal v Ljubljani. Vse ga je dražilo:	kamen	na cesti, ko je kolo hreščalo čezenj, voznik	A
pri nas zvonjenje izvaja. In je poglavitni	kamen	spotike repertoar. Repertoar naših zvonov ni	A
črke bi bile tisto, kar bi zaslužilo mlinski	kamen	okoli vratu in da se potopi v morje, kjer je	A
izredno obzirna in se je ozirala name, na mlinski	kamen	in na morje, in ker nemara ni brala prej omenjenega	A
Cetinjem rodovitna zemlja v višjih čislih nego	kamen.	Komur je sreča mila, da ima v ograjenem zavetju	A
prepovedan. Na Bledu 1 ima Prešeren skromen nagrobni	kamen.	Prešeren je velik pesnik in je pokopan v Kranju	A
In potem slede paragrafi kakor vklesani v	kamen	in govoré in ukazujejo, kdaj je treba piti in	A
se, da bi si izbila to iz glave. Ali kakor	kamen	mi leži na srcu in grozno sem nesrečna.Včasih	A
trave ni, pravega kotička tudi ne. Saj je vse	kamen	in gola deska.Zaskrbelo jo je, da se je popraskala	A
je begala vsa omotična na levo in desno. Tu	kamen.	Tu - beton.	A
Kališnik Liska prvič trdo nagnal in vrgel celo	kamen	za njim. »Oprostite, gospodična, šole o vljudnosti	A
ljudje: Če plezaš skozi Vrliče, pobaraj vsak	kamen	dvakrat, če te bo držal.Je pa tam dom planik	A
priostren drog mu je bil sulica, na ostro obrušen	kamen	mu je bil za sekiro, za nož pa kost kake zverine	A
dvignil srebrno čašo, se je zalesketal žlahtni	kamen	v njegovem prstanu. Takrat pa krikne mati kraljica	A
je šinil iz hiše in pred vrati pobral okrogel	kamen,	za jabolko debel. »Poglej!« je kazal Krišpinu	A
jabolko debel. »Poglej!« je kazal Krišpinu	kamen.	»Kaj boš z njim?«	A
Poglej!« ga je se vabil in začel v pesti stiskati	kamen.	Tako ga je stisnil, da se je zdrobil v pesek	A
potežka belo kepo hudobcu pred nos. »Večji je moj	kamen	ko tvoj.Ne bom ga strl v moko, a tako ga bom	A
platno, o tisti mogočni ljubezni, ki sprejme	kamen	za kruh in kačo za ribo in vrne za kletev blagoslov	A
Pa me je to ljudstvo pogreznilo v jamo in še	kamen	so vrh mene položili. Toda Gospod je slišal	A
glasno zajokal. Dobremu očetu se je odvalil	kamen	s srca, ko je stopil v kamro in pobožal ženo	A
Potoma je ugovarjala: »Enajst let sem trpela kot	kamen	na cesti, sedaj me mečeš pod kap, jeseni, ko	A
zaveza Jobova. Bog mi jo potrdi in utrdi kakor	kamen	kost.Storjena pa je zavoljo tele prežalostne	A
moral železni vladar, proč od Rima, kjer je vsak	kamen	kričal o svobodnih državljanih, kjer se mu je	A
vrtov mimo Epafroditove vile. »Kakor bi v	kamen	zarezal, kar mu povem.Vse se ga prime za večno	A
zelene trave pa poljubil s suhimi ustnicami	kamen	na Teodorini nogi. * Priklon z glavo do tal	A
po vrtu proti dvorišču. Podkve so udarile ob	kamen.	»Vrnil se je!«	A
bo teptala moja noga, ti pa pojdeš v ječo, na	kamen,	na gola tla, da boš premišljal do konca, kako	A
spone, ki so bile prikovane z verigo na težek	kamen.	Iz jasli je gledalo nekaj puste zelenjave in	A
ovila roke krog vratu. Toda roka je zadela ob	kamen	na cesti.Dvignila se je na komolec.	A
nikoli ni koristila. Obleži mi v želodcu kakor	kamen.	« Počakal je konja, da se je napil, ga zavrnil	A
odpovedale v kolenih, da sem moral sesti na	kamen.	Rustik jo odpelje, sem pomislil!	A
vratu in v desnici nož. Odvalil se mu je sicer	kamen	od srca, a prevzela ga je otožnost.Zagrnil je	A
in upanje na gospodarjevo pohvalo trdno kakor	kamen	kost. Pa kaj se zgodi?	A
s smrekami. Kadar koli sem se spotaknil ob	kamen,	se zadel ob korenino, vselej sem mislil, da	A
nazaj; v skladovnici drv je poravnal poleno,	kamen,	ki se je valjal pred durmi, je sunil z nogo	A
v veliko črno kepo, morda v žival, goro ali	kamen,	in se nekam zamaknilo, dokler ne zasije nov	A
To je moj strah. To spreminja v	kamen	vse okrog mene! Naglo sem obšla deblo	A
riba, mutasta ko štor, gluha kot noč, trda kot	kamen!	Kaj bi moral storiti, da bi ji vdihnil živi ogenj	A
- Menda je	kamen	vendar še gôri, gromska pojata!Kako lepe, debele	A
vsem telesu velika, bela, vroča in trda - kakor	kamen	za Savo, pod večer, ki ima za seboj razbeljen	A
resničnosti. Puhasta kepa se spreminja v	kamen,	v sfingo.Zrak naokoli je tik ob njej ves precejen	A
poševne oči ... In puhasta kepa je znova	kamen,	sfinga. *** "Kaj je?	A
Nekaj v njej se je premikalo kakor oglat, raskav	kamen.	Kotalilo se ji je po telesu in oddajalo takšno	A
zmenjena sta ravno ob devetih. Veroniki se je	kamen	odvalil s srca.Obstala je pred Moderno galerijo	A
ogledovati, kakor otroci gledajo močerada ali čuden	kamen.	Pregledal me je vso, od glave do nog, najprej	A
svojim krikom, s svojim umikom spremenila v	kamen.	Potem se mu je globoko iz grla utrgal stok, tako	A
In sploh! Mož, še dober, je ko	kamen	za vratom, ženski ne da dihati.Iz svoje kože	A
naslikani samo dve črki, W in C. Resniku se je	kamen	odvalil s srca.Šele tedaj se je upal pogledati	A
lastnega početja. Tako sta mu postala otroka večni	kamen	spotike: bila sta kriva, da se njegova vest	A
bi bolje videl, kako je soha pričvrščena na	kamen	in ostrmel: vrh podstavka je imel obliko križa	A
je deček prestrašen odskočil - razsvetljeni	kamen	je bila namreč nenadoma zastrla senca - in z	A
pritisnil na kovinsko bučico v smeri zabrisane, v	kamen	zarisane puščice, prihajajoče od črke I.Nič	A
potegnil k sebi. Kakor poprej nazaj, je zdaj	kamen	z lahkoto zdrknil naprej in gladko klopnil na	A
naj zbudi neznano žival. Kaj če bi zalučal	kamen	vanjo?Preveč ga mika, da bi komaj porojene misli	A
gosto ruševje, ki ga dobro skrije. Nato pobere	kamen	in ga z vso močjo zažene proti votlini. Skozi	A
zagnal cepin proti njej, in glej čudo! velik	kamen	se odkruši od nje in se zakotali po tleh.Sledili	A
pesek, tu in tam se je s stropa odkrušil debel	kamen	in se nevarno prikotalil do njiju, da sta preplašena	A
»Dol s pijavko! Na sramotni	kamen	z oderuhom!« Med urnebesnim vikanjem	A
precej polna. Potaknil je roko do dna v kropilni	kamen,	da mu je kapalo od prstov, križal se je dolgo	A
razjokal!“ Skozi kolena je čutil mrzli, vlažni	kamen	in stresalo ga je po životu. ”Če bi bilo	A
Trojice zabuči pokopano jezero; kdor leže na mrzli	kamen,	pod tisto strahotnolobanjo za oltarjem, sliši	A
hudodelska nezaupnost tako globoko skrita, kakor	kamen	na dnu vodé. Natanko pred njim je stala ženska	A
poginil, toda bila je božja volja. Kakor se utrga	kamen	na klancu, zdrči v globel in utone; brez vzroka	A
in je poslušal: zamolklo je zastokalo spodaj,	kamen	je bil utonil v vodi. ”Kje si ostal, Martinec	A
name, ne reče adijo; sunila me je v stran kakor	kamen,	brez usmiljenja.“ Komaj deset korakov je	A
pol krohot. Na klancu se je utrgal velik črn	kamen,	drčal je v dolino sunkoma, skokoma, ter je utonil	A
klancem, učeni Tičkov Grega. Živel je, kakor živi	kamen	na ledini.Kar je pomnil, je videl eno samo izbo	A
nikjer ni zapisano. Kdo vpraša, odkod je padel	kamen,	ki leži na ledini, in kam da nekoč izgine?Meni	A
ne s kletvijo; drugim bob in špehovko - nam	kamen;	tako je pač zapisano!“ Peter je zavzdihnil	A
mogla. Kakor da bi ji ležal na životu težek	kamen.	Na čelo ji je stopil pot, sopla je s hropečim	A
se je bil skril na dvorišče nedozidane hiše.	Kamen	mu je bil vzglavje, zemlja mu je bila postelja	A

(leva okolica   beseda(e)   desna okolica   kratice avtorjev   kratice naslovov   (vse oznake)   št. povedi)

◁ ◀  1 101 201 301 401 501 601 701 801 901 ▶ ▷

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani