veje (5.042)

živo, mislim ptiči, listje, sonce sije skozi	veje	platan, veste, tam je, najprej, čisto zjutraj	A
tudi gozdovi. Gozdovi spomladi, ko oživijo	veje	in v njih zapojejo ptice, ko zasijejo kronice	A
leti, enak je cvetja duh. Le sem in tja med	veje	žar posveti, senice glas udari mi na sluh.	A
poboža, ko zardiš in zadehtiš. Kmalu morda z	veje	rosne deklica odtrga te in na prsi te ponosne	A
listov je vesna v teh vekih pripela na krono in	veje	in koliko listov ti zima je besna odnesla čez	A
stran 11 . \/ Očitanje Vetrič med vrhovi	veje.	k njemu mlada deva deje: »Ej; vetríček. ti si	A
tebe pozabilo, neprijazna, kakor si. Kakor	veje	s krasnim cvetjem širijo mi bele roke in skrivnostno	A
\/ V samotah Lahna sapica pihlja skozi	veje	hoj zelenih, na stezicah osamljenih mislim náte	A
sam ne ve; kdor sadí drevo, al bóde zréd′lo	veje,	sam ne ve. Se pod stropam néba trudi let′ in	A
pomladansko séje, spet ozelénil semtertje bo	veje,	naenkrat ne zgubi moči popréšne: al vender zanjga	A
se ti ne zdí, da gorek dih ljubezni ti	veje	krog srcá, da v sen te ziblje žalni glas	A
Noč je v parku in platane sanjajo, črne	veje	trepetajo, tiho se priklanjajo; tam od	A
odprto. Zunaj na vrtu so se priklanjale temne	veje	kostanjev in listje je trepetalo kakor mrzlično	A
so šumeli hrasti in vili svoje dolge, črne	veje	in gledali v prepàd in trepetali ... Krog	A
poljani, smreka raste na poljani. Brezi veter	veje	je potresel: kdo je tebe, smreka, tja zanesel	A
gori ptički jim zapeli so ‒ Vnovič skozi temne	veje	sonce je prodiralo, vedno slabše, počasneje	A
tam zunaj naraščajoč neobčuten krog hiše mi	veje.	Enaka sva, veter!	A
mraz, bog z menoj, prišel hudi čas! Ne le	veje	smrek, znani tihi breg, vse zapal je sneg, vse	A
18 . / Srpan Že dan za gorami se svita, in	veje	že jutranji hlad, v meglo še dežela zavita,	A
tam zunaj naraščajoč neobčuten krog hiše mi	veje.	Enaka sva, veter!	A
mraz, bog z menoj, prišel hudi čas! Ne le	veje	smrek, znani tihi breg, vse zapal je sneg, vse	A
v naših so srcih se rane odprle ... Veter je	veje	oskubel po lipah. Polnoč že danes je s stolpa	A
... « Veter	veje	in počasi iz aleje nosi lačne dece jok! 2	A
Oj, žulaj, žuli! Rožice vam pomorim,	veje	v gaju ogolim. Če vam to ni prav, nič me ne	A
‒ Meni dobro se godi. A ko hladen vetrič	veje?	‒ Toplo suknjico imam.	A
noč ozelenijo lehe, in kar čez noč se omladijo	veje.	Oj, kmalu, kmalu doseže trava pas in kmalu,	A
. stran 20 . \/ Po obrazu bijejo me dolge	veje	V gozdu je temno, a v srcu še temneje Nemi ptiček	A
vsa mila, brsteča nasula zelenja in cvetja na	veje	tam ptičica poje in sonce se smeje tam zunaj	A
temin. . /\ .. stran 64 . \/ Včasih sem jelševe	veje	odstrla: tuj mi odseval iz vode je obraz sebi	A
In v snu otožno zašume lesovi. Razpenja lipa	veje	nad domovi. Iz debla so besede v noč planile	A
korenine, zarile globoko se v trde pečine. In	veje	široke v nebo so kipele, da rose hladilne čim	A
/\ .. stran 54 . \/ Proseče izteza v zrak	veje	trhléne, ki prvi dih vetra jih v brezdno zažene	A
bo zarežala in šla umirat v parke med klopi.	Veje	dreves se zdijo kot vešala. Nekaj samotnega	A
in rdečim, drhtečim bukovim listom, ki pada z	veje.	Zate je ni.	A
hribih sive oblake in prvi list se je poslovil od	veje.	Ležim v rjavi obleki na rjavi zemlji in mislim	A
Veselica je minila. Pohojena trava, polomljene	veje,	razbite svetilke, pohabljeni stoli in koščki	A
na cesto trosi ti cvetic! nastilja palmove ti	veje!	In poti, polja in vasi povsodi mrgolé ljudi	A
cvetje dišeče in sadje zlató visi od citronove	veje.	Moj ptiček, jaz dobro umejem bolest, ki ubogo	A
moleči glas . / . / stran 112 . / na oljčne	veje	in snopiče. O, naj te oljke, kjer bi bile, bi	A
svojo silo burja name žene, vendar vsako pómlad	veje	so zelene; ali črv pod kožo, ki redi se z mano	A
sonca bi živeli. Za malo vetra, ki v dolino	veje,	za malo sonca, ki srce ogreje. Pa ste prodali	A
njihove koščene roke rumene so kot zapuščene	veje.	In koder grem�, kakor v vrstah grem�, kakor	A
cvetjem me posipala, d′jal sem, da sem v raju.	Veje	raztezavala k nebu je visoko, meni pa je do	A
V ustih umirajo stavki. Lasje kot odsekane	veje.	NAPETA sem.	A
mesec na hoduljah . / . / stran 38 . / Mokre	veje	debla suha debla mokra Z njih zadnji sneg polzi	A
samoten moj dan. Ovija bršljan se in stiska	veje,	a meni trpljenje zvezuje roke. Naj se ne vije	A
skrivnostno urejen, privlačen. Objema te v nevidne	veje,	kot da varuje te, a vodi ti srce, ki zunaj njega	A
mala dlan in zdaj zagrobna trata. Častila bova	veje	lipe, bresta, izprožene v deželo in nad mesta	A
črnih angelskih odprtih trug v besedje o rečenem	veje	jug. V besedje o rečenem veje jug in kakor da	A
jug. . / . / stran 22 . / V besedje o rečenem	veje	jug in kakor da se mi mehko postilja in kot	A
in želja, biti zopet na nogah. Skoz oljčne	veje	splav polzi ob čolnih jajčastih k beljaku, ki	A
in rekla sem, zakaj pa tako rasteš in tvoje	veje	so me hotele pobožati, a bile so previsoko in	A
kjer si, kjer drevesa neprestano širijo svoje	veje.	Spremne besede Prva Vanja Strle: »Raztrgana	A
vsem oblikam. Roke se vijejo kakor vrbine	veje.	Na tolmun časa padajo spleteni krogi.	A
zidu, kakor da bi plezale mačke navzgor in tudi	veje	platane pred oknom so se pregibale. Slon je	A
lepo stoji v vrsti med drugimi. Vzdolž Kanala	veje	od morja, poslopja spijo, ko da je komaj proti	A
lipa vsa mehko šumlja in mlad fant pleza skozi	veje	na vrh.Kakor veverica je hiter in močan vonj	A
zahrešči veja in mlado telo zdrkne vznak skozi	veje	in za njim se loví skozi veje tribarvna mavrica	A
zdrkne vznak skozi veje in za njim se loví skozi	veje	tribarvna mavrica; vsak hip bo treščila mlada	A
naslednjega križišča. Samo vlažna in slana sapa	veje	od obale. Malčki se obrnejo v temo.	A
življenja, iz katerega sem prišel. Tok, energija, ki	veje	iz mene, sta Iva odbila, še preden sva zavoljo	A
ni prhe, bi se zdrznil ob valu praznine, ki	veje	iz prostora in objema pritlikavo stavbo, da	A
spojil z vlažnimi vežami in z jedkim vonjem, ki	veje	po ozkih hodnikih med pročelji?Ker ne računa	A
ki so jih rožarice zastavile z vrči cvetja.	Veje	mimoz. Anemone.Nageljni in vrtnice iz San Rema	A
Skočila je, da bi ujela čop borovih iglic na koncu	veje.	»Si dobre volje?« je vprašal iz svojih misli	A
celi dve nadstropji visok, tam moli drevo svoje	veje	čezenj.Pozno popoldan je in kaki so v žarkih	A
lasje, bakren slap, usipajo na ramena. Gledaš	veje	z japonskimi jabolki in tudi s kazalcem kažeš	A
ne upa. On pa je takrat že sunkovito rezal	veje,	ko da mora pogasiti ves ogenj jesenskih grmov	A
bil ubog in suhljat, a zdaj so se mu spodnje	veje	povesile kakor zlomljene roke.Pa se bo poleti	A
da je morda še nekje špranja, skozi katero	veje	tista praznina, ki mu je bila dopoldne skoraj	A
tleh pa so vsepovsod okleščene pepelnato sive	veje	kakor valovito in svinčeno grmičevje.Nekje riga	A
stopnjevala dih votle osamelosti, ker praznina, ki	veje	iz človeka, je bolj pretresljiva kakor brezdanjost	A
je bolj pretresljiva kakor brezdanjost, ki	veje	iz nežive stavbe.Luciana kazi bolj kakor vila	A
potmi; ta pot je nekje prepojena s hladom, ki	veje	kakor iz prepada.In bilo mu je, da bi ji rekel	A
ujeto v ogromno past, nad katero tiranova volja	veje	iz antene, ki je zapičena v srce dežele.Vse	A
njemu niso zadali zato, da bi šel ves sok v žive	veje;	človeštvo po navadi izgubi prav svoje najboljše	A
skozi tje, so hrepeneče iztezali krivenčaste	veje	in čakali ta prve roje ptic. Tu pa tam so ležale	A
Šli so čez brda. Krivenčaste	veje	so skrčene roke, ki se bodo zdaj zdaj stegnile	A
se je odtrgala tepka, padala celo večnost z	veje	na vejo in se naposled razčesnila pred Žefovimi	A
priti na prostovoljno delo. Jesenski veter	veje	skozi vas in nosi s sabo vonj po dozorevajočih	A
biti precej debel, star in visok, da so njegove	veje	segale do drugega nadstropja.V svoji rasti k	A
bliskovito skočiti k tepki in se pognati do prve	veje,	pa mi smrt ne more do živega.Zajamem sapo, se	A
začnem naglo plezati kvišku. Vzpenjam se z	veje	na vejo, in čeprav je tepka tako visoka, kmalu	A
- a tedaj omahnem in začnem padati. Padam z	veje	na vejo, toda veje niso prave veje; veje so	A
in začnem padati. Padam z veje na vejo, toda	veje	niso prave veje; veje so samo črne sence, da	A
Padam z veje na vejo, toda veje niso prave	veje;	veje so samo črne sence, da kar letim skoznje	A
Padam z veje na vejo, toda veje niso prave veje;	veje	so samo črne sence, da kar letim skoznje.Zgrabi	A
še bolj zbližala, še bolj sta pomešala svoje	veje,	še bolj sta prepletla svoje korenine.Kamen je	A
Prijetno mu je, ko spušča dim pod orumenele	veje,	pod jasno nebo ali pa pod zakajen strop, kjer	A
in se naglo zrušil. Ko je bil na tleh, so se	veje	še enkrat vzdignile, kakor bi topol vzdihnil	A
Naslonil se je na ukrivljen gaber, se skozi gole	veje	zamaknil v Milico in z vsem telesom poslušal	A
včeraj tako bridko pozdravila izpod cvetoče	veje	naše stare tepke, da sem obstal kakor vkopan	A
Samo Idrijca gluho šumi in sneg drsi skozi	veje.	Oče obstane na robu gozda in se počasi	A
Idrijca gluho šumi in sneg pritajeno drsi skozi	veje.	- No, zdaj pa kar pojdi! -	A
Idrijca gluho šumi in sneg pritajeno drsi skozi	veje.	- Ali si že pomislil, kaj boš počel	A
Samo Idrijca šumi in sneg pritajeno drsi skozi	veje.	- Veš, ko si bil v zavodu in ste se	A
Idrijca gluho šumi in sneg pritajeno drsi skozi	veje.	- No, zdaj pa res pojdi!	A
Tišina. 15 . / . / okence kakor sneg skozi	veje.	Nehote sem se ozrl v vrata, češ tam stoji oče	A
vznemirila, a vendar sem spet začutil, kako	veje	od starih zidov tisti veliki, nevznemirljivi	A
pravzaprav. Navzgor sili, v nebo, nove in nove	veje	poganja, spodnje pa druga za drugo usihajo	A

(leva okolica   beseda(e)   desna okolica   kratice avtorjev   kratice naslovov   (vse oznake)   št. povedi)

1 101 201 301 401 501 601 701 801 901 ▶ ▷

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani