Kaj je tudi on nasedel in čuti spoštljivo zbranost v tišini, ki je ovijala vilo, medtem ko je vel skozi tišino usoden hlad? Bil je ob vili, kakor da je ob viru zla, Lucianina pričujočnost pa je samo še stopnjevala dih votle osamelosti, ker praznina, ki veje iz človeka, je bolj pretresljiva kakor brezdanjost, ki veje iz nežive stavbe. Luciana kazi bolj kakor vila ta gozdnati kotiček, ki ima v tleh in v drevju skrito možnost, da bi bil mičen in prikupen kraj ob spokojnem jezeru, je pomislil.