Kolesar je pribrzel mimo, zatem je blisknil mimo avto, potem pa je spet nemotena vela vlažna zbranost iz limonovih nasadov, iz vinogradov in oljčnih gajev z brežin nad cesto. Pomislil je, da je morda še nekje špranja, skozi katero veje tista praznina, ki mu je bila dopoldne skoraj otipljivo pričujoča. Morda je še zares nekje v ozadju, a zdaj stopa pred njim Luciana v rjavem krilu, v tenki volneni bluzi lešnikove barve in z dežnim plaščem preko lakta.