veje (201-300)

do prvih vej na lipo. Potem je sam plezal od	veje	do veje.Pa se je zgodilo, da se je plezalec	A
vej na lipo. Potem je sam plezal od veje do	veje.	Pa se je zgodilo, da se je plezalec rinil skozi	A
plezalec rinil skozi pretesno vejevje in so ga	veje	preveč stisnile.Iz jajc za srajco je nastala	A
na vse kriplje dalje. Dvakrat so mu borove	veje	snele klobuk, da je moral dobro daleč ponj.	A
. / stran 33 . / izpod klobuka, ki so mu ga	veje	odmaknile, štrlita dva rožička.Tedaj je pa lovcu	A
Bela kača se ovije okrog hrasta in se dviga od	veje	do veje.Že je pri romarju.	A
se ovije okrog hrasta in se dviga od veje do	veje.	Že je pri romarju.	A
obstala zopet na snegu. Petelina so zastirale	veje.	Lovec me je vprašujoče pogledal.	A
Časih se je spustila debela kepa južnega snega z	veje.	Sicer se ni ganila nobena stvar.	A
obleti, ko pridejo jesenski piši, kakor mu suhe	veje	odlete, ko dahnejo vanje zimski viharji, tako	A
pometejo suho listje, pobero trhle in krive	veje	in jih sežgo.Drevo doživi pomlad, novo brstje	A
stran 57 . / Prav pri tleh so ji rasle grčaste	veje,	skrivljene, kakor so jih izoblikovali globoki	A
dobro visoko od tal oklestiti. Grčave pritlične	veje	so mu dale dosti truda. Debelejše je gladko	A
nenadni veter je svojo moč pridodajal in vil	veje	bukve.Tudi smer je spreminjal.	A
Kozarček Jožek pa se je takoj preril skozi	veje	in presrečen povedal stricu Joštu: »So že tukaj	A
proti bogcu. Tiho so visele nad njim zelene	veje,	v suhem listju je tu in tam zašumela zdramljena	A
je segel po drugo slivo. Golob je pogledal v	veje:	»Le daj, župan, saj jih imamo.« »Vidiš, Golob	A
se ni dvignil, otroci in ženske so zatikali	veje	ob cestah in se ozirali za možmi, ki so šli	A
ga videla. Tu in tam si je odtrgal češpljo z	veje	in jo pojedel. Še mar mi ga ni bilo.	A
so objeli zublji, visoko se je dvigal ogenj,	veje	na lipi so se pripogibale, naokrog je zadišalo	A
nalomil čez leto vihar. Zlezel je v njegove	veje	in sédel, da bi si za trenutek oddahnil.Oko	A
švignil in hitro ugasnil. Iztok se vzpne skozi	veje,	zasenči z roko oči in gleda v daljavo. Zabliskalo	A
je konja, tla so zabobnela, hrestale so suhe	veje,	ognji so se bližali. Še kratka ravnica, soteska	A
Most je naš. Ne smemo si odlomiti	veje,	na kateri stojimo.Po mostu pojdejo naši voji	A
zaječal. Hun je brezskrbno krivil in razpogibal	veje.	Ena se je že dotaknila Iztoka.	A
Nad njima pa je širila košata pinija temne	veje;	tista pinija, ki je imela edina pravico, da	A
je iz gozda. Noge so se mu zaplele v goste	veje,	ki so ležale po zemlji. Na tistem kraju so Huni	A
čez lice, preko ramen in prsi kakor žalostne	veje	vrbe žalujke. Balambak je zdvojil, se dotaknil	A
dovolila in gledala v gozd, ki je molíl gole, mrtve	veje	pod sivo zimsko nebo. »Punčka moja,	A
kapuce sneg, ki se ji je bil usul z orehove	veje	za vrat. »I no, kaj bi se narejali?	A
smrek. Vsak hip se je sprožila plast snega z	veje,	po igličevju je zašumelo, sproščena veja se	A
neko bukvijo cele ure vznak in gledal skozi	veje	v višnjevo nebo.Preračunil sem mesece, seštel	A
na pol zaradi utrujenosti sem se sesedel pod	veje	stare smreke, se sključil v dve gube, naslonil	A
nasmeh ... ... in - peeeenk! Zrel kostanj pade z	veje,	bodikava lupina se mu razpara na pesku pod drevesom	A
podnevi. Mislila sem, da še mene blaži hlad, ki	veje	z njene gladine, in če sem močno napela ušesa	A
sanjah, in - peeenk! Zrel kostanj je padel z	veje,	bodikava lupina se mu je razparala na pesku	A
do tal sklanjalo svoje goste, zamolklo zelene	veje,	zaprla oči in nastavila lica, da me obleti vetrc	A
Ah, ta ljubezen ... Skozi	veje	nad menoj so mežikale krpe neba, modrega kot	A
spuščal naprej svojo čisto, plitvo vodo in gladil	veje	nizkega grmovja, ki ga je senčilo.V njem so	A
/ Širila	veje	/ do zemlje, do zemlje, / širila veje / do zemlje	A
Širila veje / do zemlje, do zemlje, / širila	veje	/ do zemlje./ Kraj jelke vodi / stezica, stezica	A
leteti. Z roba gnezda se je spuščal do najbližje	veje,	neutrudno, gor in dol. Kar čudil sem se njegovi	A
se že nekaj časa dogaja življenje. Zelene	veje	visokih dreves na pobočju šišenskega hriba dvigajo	A
Zaprl je oči. Tu in tam je skozi	veje	jablane še prisijal kakšen žarek in mu zarisal	A
Razdražena domišljija je v vetru se gibajoče	veje	mahoma spremenila v potuhnjene pošasti in belkasto	A
hruške pred zajedalci, obreži jim nepotrebne	veje,	pa boš videl, kako se pomladijo.Kar je posušenega	A
snažil lubje, strgal mah in gobe, obrezaval	veje	in žagal suhljad.Tudi je okopaval zemljo okrog	A
adomestilo staro in zanikrno, je bilo vredno pohvale.	Veje	so bile tako obložene, da so jih morali na vseh	A
se predajali sončnim pramenom, spletajočim od	veje	do veje, od vrha do vrha svetle mreže, kakor	A
predajali sončnim pramenom, spletajočim od veje do	veje,	od vrha do vrha svetle mreže, kakor bi hoteli	A
katerega so okrog in okrog visele košate lipove	veje.	Močna, železna mrežasta vrata nam je prišel odpret	A
mokro listje; zašuštelo je včasih, padalo od	veje	na vejo; tu in tam se jeodprla jasa in sneg	A
ne motile tišine; so padale plasti snega od	veje	na vejo. Le naredko je še naletavalo, ko	A
le tu in tam je samotarilo golo drevo, črne	veje	obložene s snegom. Premišljeval je, če bi	A
izlije na papir ter odleti s papirjem - list z	veje.	Kadar se zgodí po naključju, da se zabode	A
ki je iztegalo in križalo svoje tenke, dolge	veje	od obeh strani.Ob deževnem času je tekel potok	A
gozdovih, da so vile bukve v grozi svoje plahe	veje	in so trepetali silni bori.Kadar se je vzdignila	A
strani prav do črnih streh svoje gole trhle	veje.	Kraj oreha je bila nasuta grmada gnoja in smeti	A
mrzli celo oblaki, ki plavajo po njem. Na gole	veje	zunaj je bilo leglo ivje, okna so bila zjutraj	A
mimo hiše, ob strehi navzdol, zad za listjem od	veje	do veje ter se že skoro opiralo na nizki holm	A
ob strehi navzdol, zad za listjem od veje do	veje	ter se že skoro opiralo na nizki holm tam v	A
trenotku je sklilo mogočno drevó, ki širi košate	veje	po vsi deželi ter trosi nanjo svoje blage sadove	A
opojen vonj je plaval nad tihim jezerom, in	veje	so se priklanjale in potapljale, da so drhteli	A
”Kam?“ ”Mrak je že, mudi se mi, še	veje	ne bom videl!“ Gospod ga je prijel za roko	A
oldinarjev? Glej, prijatelj, jaz sem se nocoj napotil	veje	iskat.In najbrž bi se ne bil napotil, če bi	A
Jakob, ne pij preveč, drugače ne boš videl	veje!	“ Gospod se je smejal, zmerom boljše volje	A
Meta je sedla v travo, Jure pa je nabiral suhe	veje	in jih znašal na kup. ”Kaj ne znaš plezati	A
je, kakor da se je bil naučil v sanjah. Suhe	veje	so bile spodaj; z eno nogo se je upiral, z drugo	A
butara, razvezana in razmetana. Jure je zbral	veje	in jih povezal; toda glej, butara je bila pačmanjša	A
na nebu je bila zima; gole in črne so štrlele	veje	kostanjev izpod snega.Na spodnji veji, natanko	A
Veja se je udajala in zibala. Oklenil se je	veje	z levico ter je z desnico prerezal vrv; zamolklo	A
bledega v obraz, kakor je bil tedaj, ko je z	veje	telebnil na tla. Elija je postavil kozarec	A
poln.“ Pot je bila vedno bolj ozka in strma;	veje	so se klanjale globoko, da se je dotikalo njunih	A
bila v njunih srcih. Kadar so jima bile napoti	veje,	prikazala se je roka, da jima je napravila stezo	A
klafter globoko, pa se ti širijo in razmahujejo	veje	vse od obzorja do obzorja, kipé in segajo predrzne	A
globel. Naj mi zvije mladike, naj mi odklesti	veje;	debla ne poruši, nikoli ne izruje železnih korenin	A
Vzbrstelo mu je popje že zgodaj v marcu, ko so bile	veje	drugih kostanjev še otrple, mrzle in gole.V	A
šumenje nikoli ni bilo podobno mrtvaški pesmi;	veje	so se pripogibale globoko, časih prav do tal	A
zarja. Zasôpe globoko, nasmehne se v sanjah -	veje	vztrepečejo, se zleknejo, sneg se tiho usuje	A
sklepajo in razklepajo stokajoč svoje dolge temne	veje	in nazadnje, kakor vzdramljen in ranjen, zabuči	A
to cesto postavljen, kakor kamen in kakor z	veje	list?- Kdorkoli, Bog ti bo milosten; ob prvi	A
mraka in megle so štrlele črne, rogovilaste	veje	kostanjev.Skoraj vse so bile že gole, nepremične	A
so oni na vrhu vztrepetavali. Koncu dolge	veje	se je stiskalo troje listov drug k drugemu.	A
listje ter se spuščalo počasi, komaj slišno od	veje	do veje.V takih zgodnjih jesenskih dneh je mladost	A
se spuščalo počasi, komaj slišno od veje do	veje.	V takih zgodnjih jesenskih dneh je mladost vse	A
pokazal na listje, ki je bilo nastlalo vso pot, na	veje,	ki so črno in tiho štrlele visoko proti nebu	A
neusmiljena roka, bi ne zastokale samo košate	veje	in ne zakrvavelo bi samo ranjeno deblo.Človek	A
Kaj so čudežno močne, da se klestijo in lomijo	veje	pod njimi?Ne kakor dih pomladnje noči, kakor	A
razmeknile, dvoje silnih peroti je udarilo ob	veje,	sova je kriknila ter se plahutaje spustila v	A
prostranih bukovih šum, kamor sem hodil po suhe	veje.	Mogočne bukve so rasle tam po dremotnih, položnih	A
usula časih mrzla ploha v obraz. Nabiral sem	veje	in sem jih zlagal na kup ter sem bil vesel,	A
sem bil vesel, da mi je vihar klestil najlepše	veje	in mi jih metal pred noge.Moja butara je bila	A
poraščen z redkim bukovjem; gladkokožne krevljaste	veje	so segale časih preko ceste. Konja sta bila	A
na vrtu, v gozdu je stokalo in vzdihovalo,	veje	so se lomile.In ko se je na večer zvedrilo,	A
od obzorja do obzorja je razprostiralo svoje	veje	...Tako se je godilo za ponižnim, plašnim, zmerom	A
časih tiho zažuborelo, drevje je bilo že golo,	veje	so bile črne in mokre.Zadaj v dolini, pod skalami	A
zrelem jabolku. Ali glej, zdaj se sklanjajo polne	veje	same in rože se ponujajo ...Kje je bilo pač mesto	A
ti in jaz. Tam bova hodila po belih stezah;	veje	se bodo priklanjale in trgala bova sladke češnje	A
rože in so ju pozdravljale, sklanjale so se tam	veje,	da bi si natrgala zlatih jabolk ... Ali je	A
veselo šumi potok in veselo se igrajo odkrhle	veje	na razposajenih valovih...Na tvoje zdravje, romarica	A

(leva okolica   beseda(e)   desna okolica   kratice avtorjev   kratice naslovov   (vse oznake)   št. povedi)

◁ ◀  1 101 201 301 401 501 601 701 801 901 ▶ ▷

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani