nova beseda iz Slovenije
'se je zdelo, da' (<=2.179) 
Johanu se je zdelo, da je škoda. A
Racu se je zdelo, da kliče mater... A
Iztoku se je zdelo, da je vklenjen. A
Žefu se je zdelo, da niso garali zaman. A
Samo meni se je zdelo, da hodimo drugod ...« A
Za hip se je zdelo, da je stvar izgubljena. A
Otrokom se je zdelo, da kadi že zelo dolgo. A
Aleni se je zdelo, da jo je ta pogled vprašal: A
Mlajšemu žandarju se je zdelo, da se pot vleče. A
Človeku se je zdelo, da ima gredico nageljnov pred oknom. A
Sprva se je zdelo, da ga želi le dobro oskrbeti za na pot. A
Janezu se je zdelo, da se mu možje smejejo, in je zardel. A
Janezu se je zdelo, da je videl bežati črno senco čez vrt. A
Človeku se je zdelo, da se sprehaja po veliki prazni cerkvi. A
Milanu se je zdelo, da je izgubljen ‒ tukaj zanj ne bo milosti! A
Kozarjevim se je zdelo, da se je na hišo naslonilo nekaj težkega. A
Poveljniku se je zdelo, da vidi ob hišah ležati človeške postave. A
Aleni se je zdelo, da je bil večer tako prijeten kakor še nikoli. A
Iztoku se je zdelo, da se vleče pot še enkrat tako dolgo kakor podnevi. A
In kamnu se je zdelo, da mora biti topla, mehka in da v njej kaj utriplje. A
Njemu se je zdelo, da prosojna rožnata barva ni kri, pač pa barva z letaka. A
Martincu se je zdelo, da stoji tam že ves dolgi večer; premišljeval je mirno. A
Starka ga je napeto poslušala in dečku se je zdelo, da je bila nekam žalostna. A
Anastaziju se je zdelo, da stoji resnično v davno izginulih, romantičnih časih. A
Maksu se je zdelo, da bi zdaj kadil, a se je premagal in obdržal zavojček v rokah. A
Kadar je vstopil v sobo, se je zdelo, da se je vse naokrog hipoma vzdramilo iz spanja. A
Gregorju se je zdelo, da to ni tisto, očitno najbolj krvavo potrebujejo tečaje pisanja. A
Lovreku se je zdelo, da stoji razgaljen sredi sovražnih in zaničljivo se režečih obrazov. A
Tjažu se je zdelo, da dečka nista mogla lepše končati zbiralne akcije kot z njenim prispevkom. A
Komaj vidno se je dvigal iz odej in blazín, a kljub temu se je zdelo, da napolnjuje vso sobo. A
Epafroditu se je zdelo, da je pot daljša kakor prej, da so hodniki ožji, stopnice vse opolzle. A
Trikrat se je zdelo, da mu je na jeziku beseda, toda jo je požrtvovalno zatrl, le glavo je zmajal. A
Ivanu se je zdelo, da se on res preveč boji javnega mnenja, ki se vendar večinoma dela v uredništvih. A
Bilo je ozko in strmo; obiskovalcu se je zdelo, da pleza po notranjščini visoke kletke v nadstropjih. A
Prav gotovo je v kakšnem kotu dremal kak pijanec, ampak meni se je zdelo, da smo na vsem svetu samo mi trije. A
Alešu pa se je zdelo, da se krohoče prešerno izba sama in da se ne krohoče samó, temveč da se tudi majè in vrti. A
Gašperju se je zdelo, da je samo nekoliko zadremal, ko ga je zbudila mati in mu povedala, kaj se je bilo zgodilo. A
Otu se je zdelo, da bi se bilo mogoče s tem popotnikom, ki prav tako samotno lazi skozi splašeno deželo, pogovoriti. A
Sama dobrota jih je naenkrat, vseh teh ljudi, ki se je zdelo, da so polni sovraštva in maščevalnosti, strasti in zlobe... A
Polonici pa, ki ga je skrivaj često z žalostjo motrila, se je zdelo, da ne kaže nikakega zanimanja za obdajajoči ga svet. A
Markoniju se je zdelo, da drugi govori v srbščini in da se s hlapcem, ki je govoril slovenski hribovski dialekt, ne razumeta. A
Že se je zdelo, da bo preslišal namig in odšel, toda potem je le spet stopil nazaj k šanku in se je izpod čela ozrl k omizju. A
Katarini se je zdelo, da bi morda res lahko šla z njim, nekako, ne kakor je pričakoval oče, ne ravno tako takoj, ampak nekako pač. A
Otroku se je zdelo, da sliši prav razločno, kako se pogovarjajo med seboj; njih besede so bile kakor grde kletve, sikajoče izza ostrih zob. A
On se je hotel zabavati, kakor bi se zabaval s katero drugo, - nji pa se je zdelo, da doseže srečo in sonce, samó če ubeží od doma, - kamorkoli. A
Vilarju se je zdelo, da je deček zrastel, odkar ga ni videl; njegov glas se je izpremenil, okrepil se je: prijetno se zadirajoč, je prehajal v možatost. A
Nekaj osebnih avtomobilov je bilo takoj uničenih, zaradi silovitosti 20 mm protiletalskih izstrelkov pa se je zdelo, da se je vnela tudi še neometana hiša. A
In še potem, ko so trup založili s cvetjem in roke obtežili z venci, se je zdelo, da se prsti še koj oprijemljejo rešilnega lesa in se giblje pod rastlinjem. A
Igral je in razločno je bilo slišati harmoniko, a vendar se je zdelo, da je blesk jezera izključeval, vpijal njene glasove, tako da mož skorajda ni bil resničen. A
Bledlo se mu je takrat, seveda, in kdove koga je odganjal, a meni se je zdelo, da me je v snu razbral in videl, kakó se z lončkom tekočine skušam dobrikati usodi. A
Ne vem, ali je škilil ali je imel posebno dioptrijo v zamegljenih očalih, meni se je zdelo, da je bil njegov pogled nenadoma čisto drugačen, grozeč, pripravljen na vse. A
Začuda je bila šipa še cela, in sploh se je zdelo, da je olimpija bore malo poškodovana, glede na to, da je udarila ob kmečki voz, zletela čez cesto in obležala za robom. A
Potegnila je desnico izpod temena in pogladila roko, ki jo je objemala čez pas; gledala je v njegov obraz, a vendar se je zdelo, da se je zazrla v strmo skalovje nad cesto. A
Ivanu se je zdelo, da navdušenje že prekipeva; zato ga je tudi grabila jeza, ko je doma pri večerji porožljal hlapec s srebrnim denarjem, češ da je toliko nabral na semnju. A
Snežinke so mu padale na obraz in so se topile; zmerom bolj poredkoma so padale; vrtile so se in se gonile v rahlem vetru; hlapcu se je zdelo, da ponehava in da se dviga nebo. A
In ta resnica, da je bila še živa upornost, ki se je zdelo, da je že zdavnaj zamrla, ta resnica je bila kljub težkemu položaju odločilen dokaz, da je s krematorijskim svetom konec. A
Ta je bil brez kuštravih sivih las, njegova glava je bila gladka, usta brez pipe, a čeprav je bil mornar brez fjordov, se je zdelo, da ni dokončno opustil misli na zo petno vkrcanje. A
Otrokom pa se je zdelo, da razumejo zdaj vse drugače, vse lepše svojo večerno molitev, in lepe misli, ki so se jim vtisnile neizbrisno v mehka srca, so se jim prelile kmalu v sladke sanje. A
Nepremični so bili z ogoljenimi črepinjami, a vendar se je zdelo, da je šlo polagoma skoznje valovanje kakor rahel drget, ki se je viseče telo v njem zdrznilo in zatem otrdelo v strumni negibnosti. A
Lovreku se je zdelo, da sanja: tako prijetno mu je bilo sredi toplo razcvetene majniške nedelje, poleg sestrice in prijatelja, ki sta se pojavila kakor gosta iz drugega sveta, sredi mirno se pasočih govedi. A
Igrala je najbrž valčke in koračnice, kvečjemu še sentimentalno melodijo iz pozabljene opere; meni pa se je zdelo, da poslušam svoje sanje in svoje misli, svojo ljubezen in svojo srečo, vso vere in sonca polno pesem svoje prihodnosti. A
Nejevoljno sem odkimal in bil kar nekoliko zgrožen ob tem domisleku, da bi zdaj hodil z njimi še na smučanje in se potem nemara v kakšnem temnem hodniku kakšne planinske koče skrivaj poljubljal z njo, njej pa se je zdelo, da bi bilo stvar mogoče izpeljati. A
Koliko let mu je bilo, se ni dalo dognati natanko in tudi sam ni vedel; meni se je zdelo, da je spomin iz večnosti, da je od nekdaj že, dolga stoletja že sedel zakopan in váse sključen v tistem starinskem, napol razpalem naslonjaču, da nikoli ni bil mlad, pa tudi nikoli preveč star. A
Z razvaline, ki se je vsa črna stikala z nebesnim obokom, je zdaj in zdaj potegnil lahen veter, in poslušajočima otrokoma se je zdelo, da se vse okrog njiju oživlja, dobiva oblike ter se nato spet razblinja, kakor megla, ki jo gledaš pred seboj in je vendar ne moreš ujeti, ko dospeš do nje. A
Žalni gostje smo se ozrli v goveje glave, ki so se stegovale čez vagonske planke in še zdaj niso prenehale trobiti, vse prej se je zdelo, da so z mukanjem šele pričele, otožna, razvlečena, bridka goveja materinščina nam je stisnila prsi, užalostila je vse, kar je imelo v sebi le še košček srca, solze so se napovedale grlu, prvič v življenju so me presunili goveja juha, drobnjak in peteršilj, poper, magi in por, vsem je bilo jasno, da je lep pogreb pokvarjen, dober vtis uničen, začelo se je kavrati, goveji nastop je bil uvod k naslednjim neprijetnim dogodkom, uresničil se je stari rek, da nadloga ne sme sama na pot, kajti kmalu potem, ko se je vlak s klavno živino oddaljil in je njegova govorica izzvenela in utihnila, je začela nagajati rakev. A
Stresla je z glavo in Kostrinu se je zdelo, da vidi njen smeh. A
Bil pa je hlapec in Markoniju se je zdelo, da smrdi po hlevskem gnoju. A
Še najbolj se je zdelo, da bo kratko malo skušal pobegniti iz Lacki rome. A
Dišalo je po razpadanju organskih snovi, Gregorju se je zdelo, da po scalini. A
Lep večer je bil in sladak; šla sta v hrib in Hanci se je zdelo, da gresta v nebesa. A
Zalival je vso jaso, brnel je v zraku, in Venčku se je zdelo, da v valovih buta vanj. A
Nanči se je zdelo, da ga mora potolažiti, in je ponovila njegove besede: »Kdo si je mislil!« A
Žalostno so gledali za njim in ko je zavil na pot, se je zdelo, da je Kozarjevi hiši zašlo sonce. A
Milica je spustila roke ob sebi, Venčku pa se je zdelo, da zadnji zvok njenega glasu še brni v zraku. A
Če ga boste seveda lahko teh nekaj ur tu pogrešali? je rekla Gajašu, meni pa se je zdelo, da mi je ob tem pomežiknila. A
Skril je obraz v dlani; Hani se je zdelo, da so se zgenile njegove ustnice kakor na jok in da je vztrepetal njegov život. A
Sužnja se je pomirila; svetilka na hodniku je razsvetlila evnuhovo lice in Cirili se je zdelo, da ni prevare v njegovih očeh. A
Naši znanci so bili samo žejni, in ko so si bili pogasili žejo, so plačali in šli; ostal je samo Bric, kateremu se je zdelo, da je še žejen. A
Kajti ležal ni na peči, temveč sredi polja v jarku; za ped visoko je stala rumena voda in Alešu se je zdelo, da se mu izprehajajo po životu mrzle žabe. A
Fantoma se je zdelo, da dobivajo domači kraji lepša lica, domači ljudje prijaznejše obraze, in Janezu se je kar stožilo, kadar so se njegove oči ujele z materinimi. A
Spet je utihnil in privzdignil glavo, takó da se je zdelo, da bo pogledal Maksa, a glava je samo odločneje obstala sredi tišine, ki jo tisti hip niso motili glasovi živali. A
Drobno korakajoč, se je silila v kratke smehljaje, trudno je kimala z glavo in Bajiću se je zdelo, da se mu zahvaljuje za razvedrilo, ki naj bi njene misli odvrnilo od nevarnega predmeta. A
Vilarju se je zdelo, da se te šale v Hrenovi hiši mnogokrat ponavljajo, da je na vsako že oddavna pripravljen primeren odgovor, da so nekakšna hišna potrebščina, s katero se preganja dolgočasje. A
Pred durmi so postale sence, ostale so nepremično, nato so se vrnile v noč, tiho, oprezno, brez glasu ... Francki se je zdelo, da se je bila pred durmi, ob ograji, okrenila črna glava in da so pogledale oči prod njenemu oknu. A
Poskusil je priti k zavarovalni banki; tu bi ga bili sprejeli za popotnega agenta; toda agentu se morajo besede zložno zmikati z jezika, ali kakor pravijo: jezik mora imeti na mokrem; a Lazarju se je zdelo, da ima več misli v glavi, nego besed na jeziku, torej takega posla ni hotel sprejeti. A
Lovreku se je zdelo, da razloči Poloničin in Janezov glas. A
Klančarjevemu Judežu, ki je bil doma zaprt, pa se je zdelo, da se Tone predolgo ne vrne. A
Druga dva sta se zasmejala in Leopoldu Markoniju se je zdelo, da je to smeh nekoliko pijanih ljudi. A
Pokril je krogli in Stanku se je zdelo, da ju je nalašč prav okorno mešal, nemara res želi, da Stanko dobi stavo ... A
In v tej tišini, spričo katere se je zdelo, da je ves svet prisluhnil, je oče Mariška rekel samo: Oznaša sem zaklal! A
Reka pa je šumela čez jez in Francki se je zdelo, da jo samo še ona posluša in da samo še ona odgovarja na vprašanje: »Kam?« A
Oštir je prinesel vina in kruha, Kocmurju pomežiknil s stranskim pogledom na dečka in nekaj rekel, oče se je nasmehnil in odgovoril, Stanku se je zdelo, da s kletvico. A
Francetu pa se je zdelo, da je zdaj šele postala prav prijazna Tonetova hiša, kjer je vedno videl ali slišal ali pričakoval veselo Jerico, ki je imela tako čudno svetle in gorke oči. A
Nato je godrnjaje izginila za smrekami pod hišo, in osuplemu dečku se je zdelo, da izginja z njo košček njegovega življenja, kajti dekla Franca je služila na Belem dvoru, kar je pomnil. A
Dolničarju se je zdelo, da je vsakdo dobil svojo pohvalo, in res, morda bi se v tem lepem in slovesnem trenutku vse mirno končalo, romarji pa bi naslednji dan nadaljevali svojo pot k Trem modrim, ko bi oča s Ptuja to protokolarno laž mirno prenesel. A
Aleš je planil in je teptal z obema nogama, podoba pa se je vila in izvijala, ni ji mogel do živega; časih je skočila celo do kolena in Alešu se je zdelo, da ga je ugriznila; poskakovala je zmerom više, na prsi, v obraz, in Aleš se je branil z obema rokama. A
Tako se je prelepi majniški dan končal z žalostjo, a Lovreku se je zdelo, da mu je nekako odleglo, ker je uspel svojemu strahovalcu zabrusiti nekaj bridkih resnic v brk, hkrati pa je bil vesel, da je ostal otrokoma v spominu kot mučenik in junak, ki se ne prestraši niti takšnega robavsa, kakor je stari Hojan. A
Dan je bil lep, vrnil se je k reki in gledal v vodo, ki je mirno valovala, dan je bil umit, sončen, Simonu se je zdelo, da je poln Stvarnikovega blagoslova, zdaj bo kupil konja, s Katarino bosta šla na pot. A
Šele pred nekaj dnevi je bilo, superior je bil videti zaskrbljen, ampak Simonu se je zdelo, da so temni oblaki še daleč, nekje nad slapovi, nad gozdovi, tam nad So Paulom, sence, ki odločajo o usodi misijonov pa še dlje, nekje v vatikanskih dvoranah. A
Simonu se je zdelo, da oba gospoda nista brez povezave s temi tiči, vprašanja, ki sta jih postavljala, so že bila take narave, tudi po žveplu je smrdelo v tem nesrečnem Lendlu, Stolzl in Stelzl spadata v to kompanijo, sploh ni več dvoma, da sodita v to malopridno druščino, čeprav sta našemljena v sodnike. A
(leva okolica beseda(e) desna okolica kratice avtorjev kratice naslovov (vse oznake) št. povedi)
1 101 201 301 401 501 601 701 801 901 ▶ ▷
Nova poizvedba Pripombe Na vrh strani
| Strežnik Inštituta za slov. jezik Fr. Ramovša ZRC SAZU | Iskalnik: NEVA |