V dolini je že zvonilo poldne in daljni, v zibajočem se poletu spajajoči in spet razhajajoči se glasovi so s sladko ubranostjo priletavali zdaj močneje, zdaj šibkeje na ušesa počivajočih otrok. Lovreku se je zdelo, da sanja: tako prijetno mu je bilo sredi toplo razcvetene majniške nedelje, poleg sestrice in prijatelja, ki sta se pojavila kakor gosta iz drugega sveta, sredi mirno se pasočih govedi. Ob strani mu je bil zvesti Čujež, ki je vdano sledil sleherni kretnji svojega gospodarja, hlastno prestrezajoč mastne ostanke.