Starka je dobrovoljno prikimala in pričela s svojo povestjo, ki so jo spremljali murni, prepletajoč noč z nevidnimi strunami. Z razvaline, ki se je vsa črna stikala z nebesnim obokom, je zdaj in zdaj potegnil lahen veter, in poslušajočima otrokoma se je zdelo, da se vse okrog njiju oživlja, dobiva oblike ter se nato spet razblinja, kakor megla, ki jo gledaš pred seboj in je vendar ne moreš ujeti, ko dospeš do nje. II.