Toda glej, bukve so se zamajale, podoba se je izvila izpod njih! Aleš je planil in je teptal z obema nogama, podoba pa se je vila in izvijala, ni ji mogel do živega; časih je skočila celo do kolena in Alešu se je zdelo, da ga je ugriznila; poskakovala je zmerom više, na prsi, v obraz, in Aleš se je branil z obema rokama. Nič več ni teptal, omahoval je in kričal ... do duri je omahnil, pritisnil je na kljuko in je bežal kriče skozi vežo na polje ...