nova beseda iz Slovenije
'se je zdelo, da' (101-200) 
Ljudem se je zdelo, da je blazen ... A
Res se je zdelo, da bo vse le šala. A
Poljancu se je zdelo, da je Velika noč. A
Gjuri se je zdelo, da nosi kamen na hrbtu. A
Marički se je zdelo, da se kali očetu oko. A
Slivarju se je zdelo, da je moralo biti tako. A
In Anici se je zdelo, da se uri mudi, silno mudi. A
Celo meni se je zdelo, da sem požrl samo Saharo. A
Tisti trenutek se je zdelo, da bodo vojaki zbežali. A
Ksenofonu se je zdelo, da je stopil v kmečko hišo. A
Anžetu se je zdelo, da mu ne more pogledati v obraz. A
Sprva se je zdelo, da sva bila oba nekako v zadregi. A
Pa se je zdelo, da ne misli nihče na Peči danes na jed. A
Pavletu se je zdelo, da govore med seboj po italijansko. A
Možu se je zdelo, da govori iz nje in da ponavlja venomer: A
Popotniku se je zdelo, da ga nekdo kliče in da ga tolaži. A
Kosirniku se je zdelo, da prihaja ta pesem iz zemlje same. A
Zgrabil je sestro za rame in se je zdelo, da jo bo zavrtel. A
In materi se je zdelo, da je vse življenje v tistem smehu. A
Jokcu pa se je zdelo, da trpe in jokajo zvonovi, oskrunjeni. A
Kosirniku se je zdelo, da je slišal šumenje te nebeške reke. A
Povohal je, Metki se je zdelo, da se je bil zganil dolgi nos. A
Lenartu se je zdelo, da je ves zrak poln ogabne, spolzke nečistosti. A
Lenartu se je zdelo, da sedi že od jutra v tuji izbi, sam in pozabljen. A
Štefanu se je zdelo, da je bil nekoč prijazen ta obraz, in čudil se je. A
Okno je bilo odprto in župniku se je zdelo, da sliši korake na dvorišču. A
Štefanu Poljancu se je zdelo, da je bil tisti govor že nekaterikrat slišal. A
Kurentu se je zdelo, da je videl bledi obraz korenjaka, slonečega ob stolu. A
Od daleč se je zdelo, da moški ne govorijo, da lajajo jezni drug na drugega. A
Bil je zelo bled, in Anici se je zdelo, da se trese, in ponudila mu je stol. A
Včasih se je zdelo, da je rahlo pristranska, da svojstvenega vedenja ne trpi. A
Tini se je zdelo, da gleda na njeno posteljo zimska noč z velikimi črnimi očmi. A
Grivarju se je zdelo, da je droben obraz, upognjen pod težo bujnih, temnih las. A
Mesec je svetil, opojno so dišale senožeti in Zlodeju se je zdelo, da je Romeo. A
Osojniškemu županu pa se je zdelo, da je hinavščina za plotom; in zato je rekel: A
Človeku se je zdelo, da ga vsaka beseda po licu boža in da mu lije medico v usta. A
Učitelju Šviligoju se je zdelo, da se je okopal v rosi in v soncu, tako mlad je bil. A
Severinu se je zdelo, da pije nalašč: izlival je kozarec za kozarcem, kakor v jarek. A
Pisarju Petru, graščaku, pa se je zdelo, da še ni napravil svoje največje imenitnosti. A
Narahlo je pošumevala voda v temni strugi; Zlodeju se je zdelo, da se pogovarjajo vrbe. A
Kačurju se je zdelo, da je zaklenjen v ječo in njegovo srce je bilo plaho in malodušno. A
V veži mu je prišla naproti gospodinja, in Nikolaju se je zdelo, da se je jako postarala. A
Potem pa si je pokril lice z rokama, in Katri se je zdelo, da se trese od notranjega ihtenja. A
Somraku se je zdelo, da bi manj grešil, če bi izpričal resnico, kakor če bi varal bele menihe. A
Bila je zopet radostna, in meni se je zdelo, da me nekako pomenljivo opazuje s svojimi pogledi. A
Faranom se je zdelo, da se je dolina izpremenila tisto noč in tisto uro, ko je župnik izdihnil. A
Nato pa se je zdelo, da igralec izgublja svojo mirnost, kakor da je pozabil besedilo in se lovi. A
Šepetal je sam pri sebi in Marički se je zdelo, da je čula besede: »Ponižaj se, da boš povišan!« A
Mihovu se je zdelo, da so ga tepli in suvali, ko so ga potisnili na cesto, toda čutil ni ničesar. A
Lenartu se je zdelo, da ima kuharica tak obraz, kakor kos svežega, rdečega, še malo krvavega mesá. A
Kačurju se je zdelo, da njegov smeh ni več tako odkritosrčen in da so njegova lica nekoliko upala. A
Lahno je nagnil glavo magnat grof Erdody, a meni se je zdelo, da me opazuje z nekakim zaničevanjem. A
Gospod Edvard je molčal in Jokcu se je zdelo, da se je ozrl v stran in da je povesil glavo še nižje. A
Hodila sta po različnih dolgih cestah; Mrmolji se je zdelo, da nekaterih še v svojem življenju ni videl. A
In njemu se je zdelo, da se širijo stene do daljnega obzorja in da se dviga obok visoko do jasnega neba ... A
Slivarju se je zdelo, da ga je bil srečal nekoč na Dunaju, še bolj bledega in mrkega in vsega zanemarjenega. A
Tudi meni se je zdelo, da slišim vrišč iz doline, kakor da je bila jata vrabcev zasedla drevo tam kje za hišo. A
Rahlo je bila vznemirjena, in njemu se je zdelo, da ni rekla še nikoli nikjer nobena žena tako presrčno besede A
Sonce je sijalo žarko na drevje, na pesek in prah, in Mařenki se je zdelo, da je še sonce samo prašno in trudno. A
Hanci se je zdelo, da govori samo zanjo in resnično se je bila šivilja nekoliko sklonila in je govorila glasneje. A
Poslovila sta se pred gradom molče in resno; Nikolaju se je zdelo, da je zaigral še tisto, kar mu je bilo ostalo. A
Žarko je gorelo sonce v dolino, Kačurju pa se je zdelo, da sonce ni svetlo, da palijo sence, ki jih je dolina polna. A
Urhu se je zdelo, da je najbolj pametno, če skrivnostno molči, tako si bodo vsaj mislili, da povedati ne sme, kar ve. A
Cigan je natanko pogledal in celó njemu se je zdelo, da se hiša maje; veter pa ni bil tako močan, da bi strehe zibal. A
Župniku se je zdelo, da vidi siv obraz, neusmiljen in zlohoten ter da vidi temne, lakomne oči, ki se ozirajo po dolini. A
Na njegovem obrazu je bil še odsev svete luči in Jokcu se je zdelo, da je še vsa župnikova obleka polna žlahtnega vonja. A
Držala je v roki krožnik in se je smehljala, njemu pa se je zdelo, da je zadišalo vsenaokoli po pomarančah in po spomladi. A
Hlastno in nejevoljno se je oblačil, premikal je ustnice in je mrmral, cerkovniku pa se je zdelo, da ne mrmra pobožnih molitev. A
Mračilo se je; hiše so bile sive in oprašene; Marku se je zdelo, da ulice niso več tako široke, kakor so bile pod svetlim soncem. A
Ležali so tudi pred hišo, na prostranem dvorišču, in celó na cesti; Kurentu se je zdelo, da vidi črne sence tudi na poljuin na loki. A
Sredi med nami je sedel sam angel božji ter nam je pripovedoval o lepotah iz paradiža; nam pa se je zdelo, da govoré naše plahe ustnice. A
Ona pa je bila resna ves tisti večer in tudi ob slovesu se ni nasmehnila; Damjanu se je zdelo, da govori z globljim glasom in bolj počasi. A
Obema, Pavletu in Mani, se je zdelo, da je nebo vse višje in svetlejše,nego je bilo poprej, da je zvezd veliko več in da vse lepše svetijo. A
Krone so cvenketale jasno, tenko, goldinarji bolj resno in debelo, in Anki se je zdelo, da brundajo celó papirnati desetaki s slovesnim basom. A
Lenartu se je zdelo, da gledajo nanj in nikamor drugam; šel je dalje, ozrl se je; še zmerom so gledale nanj, dvoje svetlih, zelenih kuščarjev. A
Mlada razposajenost, ki se je zdelo, da je bila popolnoma usahnila pod mehko, obzirno, vdano ljubeznijo prvih dni, je privrela nenadno na sonce. A
Očetu se je zdelo, da ga peljejo živega na pokopališče, in jokal se je vso pot, ko se je tresel in zibal na visokem vozu med blazinami in cunjami. A
Jerebu se je zdelo, da mu je napravil krivico, in opravičeval se je v zmedenih besedah; hišnik je zazehal, vzel molčé desetico ter posvetil Jerebu po stopnicah. A
Obema se je zdelo, da sta govorila komaj troje besed; ali ko je stopil Potnikov na cesto, je pogledal proti nebu in je videl, da se je sonce že bilo nagnilo blizu do hriba. A
Kljub veseli besedi se je zdelo, da skromni in boječi mladenič ne more prav verjeti v svojo srečo, kakršno mu je bil oznanil župnik pred letom, ko mu je začel zidati stanovanje. A
Prepevale niso gosli same; Kurentu se je zdelo, da poje dišeči zrak, da zvone in prepevajo luči na stropu, da pojo tudi žareča lica in bleščeče oči in bela, šumeča krila in rože v laseh ... A
Ozrl se je poslednjikrat proti oknu; tam se je prikazala senca v svetli mesečini, mirno je stala; in učitelju se je zdelo, da se je nagnila glava, da se je vzdignilo dvoje rok ter pokrilo belobraz. A
Kakor druge je častila Jezusa s čudno nežno ljubeznijo, a včasih se je zdelo, da mu mati prednica vendar ne »plete« rada nogavičic in srajčic in da ga tudi ne moli kot izbranega Ženina, marveč drugače. A
Vsa uboga in beraška je stala Marija pred njo; oblekla se je bila koketno, da so vabili iz svetle napete obleke kipeči udje, toda zdaj se je zdelo, da je razcapana ženska, ki prodaja pomaranče po hišah. A
Prihajala je mati in je prinašala darov; Malči pa se je zdelo, da prihaja mati iz daljnodaljnih krajev, iz drugega sveta; videla jo je kakor skozi motno zagrinjalo, ubogo romarico, ki je prinašala darov. A
Ogromno platno je bilo razpeto na tleh in Grivarju se je zdelo, da drži z obema rokama veliko metlo ter pometa to izbo ... od jutra do noči, dan za dnem; izba pa nikoli ni pometena, še bolj umazana je zmerom ... A
Advokatu se je zdelo, da je pokazal že v vrhani meri svojo premoč in ker bi mu ne bilo prav, da bi se Slivarju zameril, je govoril v slovo prijateljske besede ter mu stisnil roko tako toplo, da je bil skoro sam ginjen. A
Predno je Marta legla, je zaprla okno; zaspani, zamegleli pogled je segel na travnik, v svobodno nočno polje; in bolj spominu, nego pogledu se je zdelo, da se sveti iz daljne teme znamenje s Kristusom, ki gre pod križem ... A
Slivarju se je zdelo, da je srečaval same vesele, skoro razposajene obraze, vesele tega lepega septembrskega večera, te mehke sape, ki je pihala rahlo od juga in dihala v lica, kakor parfumirana pahljača; veseli sveta in življenja. A
Na mizi poleg njene postelje so ležala vaša, z rdečim trakom lepo prevezana pisma; rekla je, da naj vam jih vrnem, meni pa se je zdelo, da ni potreba; sežgala sem jih, zato da ji je bilo topleje, ki je ležala tam, ubožica, vsa mrzla ...“ A
Ob durih je bilo razloženih v velikem okvirju vse polno podob, največ vojakov, ki so držali pod pazduho svoje neveste; gledali so modro in moško; Lenartu se je zdelo, da niso podobni le samim sebi, temveč da so si podobni tudi med seboj. A
Ko ga je ugledala pred sabo, v motni megli, ki je bila pred njenimi očmi, je videla njegovo življenje in življenje svojih otrok in svoje življenje ... . / . / stran 188 . / Mrak je bil v sobi, luč je gorela slabo in materi se je zdelo, da ugaša. A
Prostora je za deset ljudi in več!“ je rekel voznik; meni pa se je zdelo, da ga še za štiri ni med vso to ropotijo in brkljarijo, ki je bila nakopičena med nami; tista ženska, ki je bila prišla poslednja, je imela pred seboj velik kurnik s čivkajočimi piščanci. A
Francka je pripovedovala dolgo v noč, ko sta ležali že na postelji, in materi se je zdelo, da se vrača davna preteklost, podoba za podobo, tako jasno vse in resnično, kakor se je vršilo v tistih polupozabljenih časih, ki so se bili že izpremenili v nejasne sanje. A
Marta je stala na cesti, gledala je za njima; šla sta omahovaje, prestopila sta prag, v veži je loputnilo na tla, vrata so se zaprla ... Marti se je zdelo, da je mesto že blizu; videla je gostejšo, temnejšo meglo, kakor visi leno nad ozkimi ulicami, težko sopečimi poslopji. A
Kadar sva se po mračnem parku, pod rahlo šumečimi kostanji izprehajala z njeno sestro, s tistim lepim dekletom, ki sem ga takrat ljubil, se je včasi nenadoma prikazala čisto blizu naju, tiha kakor senca, in je spet kakor senca ugasnila v mraku; nama se je zdelo, da naju ne vidi in ne sliši. A
Človek velike, močne postave, z mirno odločnostjo v obrazu - sivoblede, ledene polti, rezkih, globokih črt, kosti širokih in vzbočenih; v očeh samih ni bilo nikakršnega posebnega izraza, a vsled golih, rdeče obrobljenih trepalnic se je zdelo, da leži na njih - kakor komaj vidna mokrota - nekaj polzakritega, otožnega. A
Vsakomur se je zdelo, da mu je neznana sila sklonila vrat in položila na obraz ponižno, molčečo, vljudno se smehljajočo krinko; Antonio je sedel za trenotek med njimi, lahko in elegantno, s svojim mirnim, aristokratičnim obrazom; a ko se je poslovil s sočutnim smehljajem na ustnih, spogledala se je vsa družba in molčala ... A
Oči so gledale motno in nemirno; tudi če so se v lica uprle, se je zdelo, da ne gledajo naravnost, da je globoko na dnù plahost in neodločnost; morda so bile zato tako zasenčene, tiho‐vlažne, ker so padali črni kodri na obeh straneh v bujnem loku preko senc globoko do obrvi, tako da se je svetil med njimi samo ozek trikot čistega belega čela. A
Komaj je stopil Evstahij v izbo, so oživele te gole stene in izpregovorile naglas, zgenile so se velike štirioglate lise; podobe cvetic, na grobo napleskane na omet, so zadobile čudna lica, ne človeška in ne živalska; izza rdečega divana, izpod mize je zašepetalo pritajeno, pogledalo z napol zatisnjenimi, mežikujočimi očmi; odeja na postelji se je tiho premeknila, kakor da bi se kdo skrival pod njo; na zastrto okno je narahlo potrkalo in Evstahiju se je zdelo, da se je onkraj zagrinjala prikazala senca ter izginila. A
(leva okolica beseda(e) desna okolica kratice avtorjev kratice naslovov (vse oznake) št. povedi)
◁ ◀ 1 101 201 301 401 501 601 701 801 901 ▶ ▷
Nova poizvedba Pripombe Na vrh strani
| Strežnik Inštituta za slov. jezik Fr. Ramovša ZRC SAZU | Iskalnik: NEVA |