nas (501-600)

sliši nas uboge, Ter reši	nas	nadloge!” „Čuj! bliže	A
pesem, to je krik vseh	nas!	Moja pesem ni le moja	A
pesem, to je boj vseh	nas!	Biti mlad v teh težkih	A
za dnem padal sneg na	nas	... Pridi kmalu tisti čas	A
znanilo!« Vsi mi, kar ni	nas	od tega sveta, mi se dežja	A
takrat bo vsak izmed	nas	zaživel, srečen bo takrat	A
bo zapadel sneg. Pri	nas	se ga ljudje bojijo.	A
mi in ste vi vsi, kar	nas	malih je, zatiranih ljudi	A
in jokanja. A mi, kar	nas	je živih še ostalo, smo	A
zakaj trpimo, o tem pri	nas	nikdar ne govorimo. Zatrli	A
Zatrli misli so in čustva v	nas	... Končujem.	A
Rusiji otroke žro, žive bi	nas	v krop zmetali, Bog nas	A
nas v krop zmetali, Bog	nas	varji! Bog nas varji!	A
zmetali, Bog nas varji! Bog	nas	varji!... «	A
dvajset Pet in dvajset	nas	je tu zaprtih, pet in	A
prstov lije, kakor pse	nas	policija bije, kdor pa	A
trudne misli plazijo se v	nas.	Proč vrzimo trudne misli	A
mladi fantje mro, a pri	nas	ljudje beró: »Nemške čete	A
nemški, čujte: »Blizu	nas	je velik čas, mar ni več	A
Poglej, ni malo naših,	nas	je brez števila, in vendar	A
spal, oče, ki v gorah za	nas	je pal. Vsako noč, predraga	A
Mrtvakov krik razpreza se po	nas	in malodušje je prevpil	A
da ni malo naših, da	nas	je nebroj! Ljudje, če	A
poročil, vesti lijo v	nas	preko naših žil! Poetom	A
najlepše besede, pri	nas	še nikoli tako govorjene	A
smo si mislili: kmalu	nas	sreča in pómlad obišče	A
Slovenska pesem Samo milijon	nas	je, milijon umirajočih	A
kakor psi in lajajo, da	nas	je malo, da bi v uporu	A
če ljudi bi ne bilo pri	nas,	ljudi, ki ne ubogajo na	A
na vsak ukaz, tedaj bi	nas	že kdaj odnesel plaz.	A
Tako pa še živimo, čeprav	nas	je milijon samo, zdahnili	A
umiramo zdaj mi, ki v	nas	življenje se poraja, in	A
je umreti, ker čas je v	nas,	ki zdaj ga ni še, ker	A
njih bilo je, kar se v	nas	budi, ki v smrt so za	A
kakteji rdeči cvet iz	nas	je vzklil in v čaši svoji	A
gostiš? Polžek, polžek,	nas	ne zabi, k sebi v hišo	A
ne zabi, k sebi v hišo	nas	povabi in nasiti nas s	A
hišo nas povabi in nasiti	nas	s potico in napôji nas	A
nas s potico in napôji	nas	z medico; potlej spremi	A
medico; potlej spremi	nas	do vrat, vsakemu podari	A
že gre, jezen stéza v	nas	rogé; da se rešimo rogov	A
še nikdar poprej, pri	nas	je neveselo, tako, kot	A
In so govorili, da iz	nas	vseh bodo drva naredili	A
poštevanki smo razvrščene:	nas	vsaka številka je - vsaka	A
svoje spomine in vsaka od	nas	je vsa resna in tiha...	A
se mrak. Kmalu objel	nas	bo pokoj sladak. Takrat	A
kaj prišla si ti med	nas!	Škoda je prostora zate	A
tremo, ob misli nanjo	nas	mrazi. Oklepamo se tega	A
Doriane. Pod nami Zadar, v	nas	visoki junij. Park je	A
žremo Septolete, on pa	nas	gleda, zvite in zadete	A
petnajst minut se drl je na	nas,	vsak izmed nas je bil	A
je na nas, vsak izmed	nas	je bil za nekaj kriv.	A
pravi čas prignal, zadégal	nas	na sedeže (»k′m zadej	A
odneha. Spet nastavlja in	nas	poskuša malo umiríti.	A
govorili, potem pa vsak od	nas	se je umil in kmalu smo	A
pa sova je živela blizu	nas.	Bil sem še ravno toliko	A
poimenuje stvari iz okolja, ki	nas	obdaja, ki ga živimo vsak	A
člane družine. Od tod	nas	literat počasi, a že s	A
Louisa Armstronga, tudi pri	nas	izjemno priljubljenega	A
rute in jope vpleteno	nas	bo ogrevalo zimske dni	A
ovnom, ne vprašam, koliko	nas	gre, kam gremo, zakaj	A
Nekoč je živela mama, ki	nas	je ljubila bolj od vsega	A
v vsem in v vseh okrog	nas.	Iz dneva v dan se zbiramo	A
Zapustili smo stari svet. V	nas	je nemir iskalcev in strah	A
žebrajo pridušeno: Usmili se	nas!	Sonce - veliki, svetli	A
gore do gore. Usmili se	nas!	Nazadnje se usmili in	A
preč. Še malo in tudi	nas	ne bo več!« Kadar jo kdo	A
zvezda naša, pridi, jasne v	nas	upri oči, naj moj dom	A
večere; skrbnó si gojil	nas	nekdaj, zato te ne zabimo	A
ga izbičal je, poslan	nas	poblažit. Resnice sonce	A
nam, zanesi, Bog, otmì	nas	rev, otmì nadlog! Oh,	A
grozila, bo blagoslov na	nas	rosila. Zanesi nam, zanesi	A
nam, zanesi, Bog, otmì	nas	rev, otmì nadlog! ‒ ‒	A
Zdaj ne boji se nihče	nas,	mi ne grozimo tod; pozdravlja	A
grozimo tod; pozdravlja mnog	nas	lep obraz gredoče mimo	A
gredo Lastovke gredo od	nas,	bliža se zimski čas: kratki	A
čas, na razne poti žene	nas;	tu ná! pobratim roko mojo	A
nam odbije, črna zemlja	nas	pokrije; kdo bo še po	A
pokrije; kdo bo še po	nas	poprašal? Kdo se z nami	A
naglas jokala. Šel od	nas	je v kraje tuje, koder	A
sprožimo nevihto, tvegamo, da	nas	uniči blisk!Ne, tega nočemo	A
Slutnja bodočnosti gre mimo	nas.	Jesensko tiho Jesensko	A
so zlati dolarji. Oči	nas	peko od pepela. Elektromotor	A
Ranocelnikom Ob večerni uri	nas	poboža mrak. (Napolnjeni	A
BITI. Resnica je pri	nas,	in ako ji pomagamo do	A
Jasni obraz, zasij med	nas!	Kot zimsko srebro, glej	A
On, Bakrokožec, čaka	nas,	čaka v beli rjuhi pri	A
ogreje. Pa ste prodali	nas	za zlat denar in ste steptali	A
denar in ste steptali	nas;	pa kaj vam mar za nas	A
nas; pa kaj vam mar za	nas,	ki v dnu temnic umiramo	A
dnu temnic umiramo, za	nas,	ki brez pravic se upiramo	A
pošiljate ovaduhe nad	nas.	‒ Nepremagljivi govori	A
Kristus, pridi med	nas	teptane, ki Tebe teptamo	A
cementnih stolpov spekel	nas	v ustnice. Kot drevje	A
izjokanimi, mi, ki le matere	nas	še poznajo, naše dobre	A
besedo, predno odideš od	nas.	‒‒ Krvav je njegov obraz	A
kot slap luči razlije na	nas.	Lahko bomo gledali zibanje	A
nevidnimi stražniki, v očeh	nas	peče iskanje. II Vso	A
obrazi knjiga novih lic, v	nas	pretajni so ukazi novih	A
obvezo na čelu. Z razpela	nas	gleda On. Molimo: „Oče	A

(leva okolica   beseda(e)   desna okolica   kratice avtorjev   kratice naslovov   (vse oznake)   št. povedi)

◁ ◀  1 101 201 301 401 501 601 701 801 901 ▶ ▷

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani