Glej, tam na polju setev mlada, živilo naše, naša nada, pod težo sklonjeno drevo, glej, nežni cvet na mladem vrti, ognjeni sok na vinski trti plahó ozira se v nebo, in vse se vije, vse trepeče, boji vse šibe se grozeče. Zanesi nam, zanesi, Bog, otmì nas rev, otmì nadlog! Oh, saj te kličemo očeta, čuj prošnjo siromaka‒kmeta, sprejmi naš jok in vzdih in stok, ne uniči žuljev pridnih rok!