uho (301-400)

hrošči in metulji. Kako sem imel tedaj tanko	uho	za najrahlejše škripanje žužka na drevesu, oko	A
»To je prvi pok!« zavpije Hudobinu prav na	uho.	Ta se pograbi za glavo in kriči na vse grlo	A
ko so bežali tisoči ‒ zatisne oko in zakrkne	uho	ter prekipi v edini pesmi, katero zna in pozna	A
Lisjaku na kljub se plazi; tudi tanko srnjakovo	uho	ga ne more zaslišati.« Vorh je mirno sedel in	A
govorili šepetaje; vsak je novico povedal sosedu na	uho	in se skrbno ozrl, če ne prisluška ovaduški	A
stopil k njemu ta tuji stric, ga rahlo prijel za	uho	in vprašal: »No, ali pojdeš z mano?« »Pa pojdem	A
samo zaradi zadrege Jernejevi ženi nekaj na	uho.	Gostje so se stisnili in naredili prostor.	A
za krilo, da se je sklonila in ji nastavila	uho.	Mati je zardela in družini takoj na glas razodela	A
je z vsem telesom naslonil nanje. Materino	uho	je čulo.S svetilko je stopila v vežo in naglo	A
divji prašič. Uležejo se na zemljo in nastavijo	uho	na prst. »Topot!	A
naj popihne tvoj prešerni smeh Hilbudiju na	uho!	Besi naj dvignejo volkodlake v šumi, pa nam zaskočijo	A
je krvi, vojni krik je »žalil njegovo pevsko	uho«	, kakor je sam trdil.Preudaril je natančno, kam	A
okrvavljeno telo ter iskal rane. Pritiskal je	uho	na srce in zadovoljno kimal. »Živi, Svarun,	A
Azbada!« »Izgubiš!« mu pošepeta dolg Got na	uho.	»Nikoli!« trdi kovač.	A
njenih ustnic. . / . / stran 136 . / Njegovo	uho	je slišalo samo mehke besede, ki mu jih je izpregovorila	A
Zato se mi ne toži po domu. Toda moje	uho	hrepeni po meketanju čred, moje oči bi se rade	A
prestrašil tega sporočila. Nastavil je oprezno	uho	in za trenutek pomolčal. »Verjemi mi, nič ne	A
pošepeta evnuhu Spiridionu zaupno naročilo na	uho.	Takoj se je oddaljil in izginil iz sobe.	A
molčali v vročici. Epafrodit je nastavljal	uho,	da bi po hrupu razbral izid boja.Udarci so ponehaval	A
se vrne domov, tajno pošepetal skrivnost na	uho	svoji ženi in še prej svoji ljubavnici.Te gredo	A
polglasno so govorili drug drugemu opazke na	uho.	»Na krovu je!« je završalo med ljudmi.	A
in se smeje? Ali je to svoboda, če nastaviš	uho	hujskaču in zato obrneš ost svojega kopja v	A
prepirov med narodi. In hlapec Bizanca ‒ tole moje	uho	ga je slišalo ‒ ščuvar Slovenov in Antov je	A
mizici, pred vrati je zaman pritiskala Melita	uho	na zavese, kdaj se zdrami iz morečih misli njen	A
Radom in s konjico daleč za vojsko. Njegovo	uho	ni razločevalo besed posameznih vzklikov.Čul	A
skrivnosti. Naj tvoja brezmejna velikodušnost ponudi	uho	popotniku.Tako ti Krista, ne pokesaš se!«	A
neokrvavljeni meč. Roke pod glavo; oči zaprte,	uho	gluho za divji raj pobesnele tolpe, ki je v	A
hrumenje, kakor kriki boječe množice. Vlekel je na	uho,	zastavljal dlani za uhlje.Čimdalje večji nemir	A
kakor pesem, ki jo je z naslado pilo njegovo	uho.	V tej omami se je zbudila ljubezen.	A
mogla veseliti. Njene oči so iskale rož, njeno	uho	ptičjega petja - a vse je bilo mrtvo - vse trudno	A
besede, slišal je zvenenje, trkanje besedi na	uho,	noge so mu začele same od sebe zvoniti, oko	A
mešetar Jok in prežal; njegovo prisluškujoče	uho	je natančno ujelo besede poštarice: »Gospa Strniška	A
pokadila dokaj cigaret in še vedno ji je zvenela na	uho	Alenina nagla prošnja: le povabi ga - in njena	A
kvišku tri prste, žugal in šepetaje sikal na	uho	spremljevalcu.Ob lesi, ki vodi na dvorišče,	A
gospe se je sklonila in ji tiho pošepetala na	uho,	potem pa odšla v svojo sobo. Tamkaj	A
Zakaj solze, Alenčica? Na vrata se je ozrla in	uho	je prisluhnilo, ali se ne slišijo drsajoči koraki	A
nekoliko vinjen in kučma mu je visela na levo	uho.	»Kaj pa vi tu?« ga je radostno ogovorila	A
Hahaha, Babilon v Zaselju!« Rahne je vlekel na	uho	ob sosednji mizi in se približal pogledat, ali	A
Te gospodinjine besede so se mi zavrtale v	uho,	ko sem bežal skozi vrata.Kakor omotičen sem	A
kriči in mi preti. Postajal sem, vlekel na	uho,	hitel naprej v temo po neznani poti, ki se je	A
smisel pogovora. Polagoma se je pa Silvestru	uho	navadilo sikajočega šepeta, začel je razumevati	A
trdo priletela v grmovje na robu letališča. Na	uho	so ji iz neznanske daljave udarili le še nekakšni	A
bližine, tako da s podzavestjo ves čas lovim na	uho	škrtanje njihovih drobcenih jeklenih čeljusti	A
naj ju izpusti ven. Željno sem vlekla na	uho,	kadar je Tavzla naši mami pravila vedno nove	A
mirujočimi rokami, in s podzavestjo lovili na	uho	korake, ki se morajo vrniti.Njuna žalost je	A
ga je slišala, kakor da ji tuli naravnost v	uho.	»Milena, navij mi na prvem stolu!	A
Tam se je pri drugih vratih ustavil, prislonil	uho	h ključavnici in napeto poslušal.Z nežno pozornostjo	A
Pred materino sobo se je ustavil in prislonil	uho	na vrata.Zdelo se mu je, da sliši mirno dihanje	A
mu dekline besede čudno neresnično zvenele v	uho,	saj je bil Beli dvor Gradnikov, čigav neki?	A
Že pod hribčkom pa je udaril na učiteljevo	uho	trušč veselih, skoraj razposajenih, bržkone	A
me je poujčkal na kolenih ali mi zamrmral na	uho,	da imam Anine oči.Nikoli ne bom pozabila, kako	A
počasi, zateglo in skrivnostno trkali na njegovo	uho.	V zvoniku oddaljene župnijske cerkve je menda	A
bolje plačani. Kuharjeve besede so mi donele v	uho,	kakor angelsko petje, in brez pomišljanja sem	A
toda s pritajenim glasom siknil starcu na	uho:	»Premalo je okusil brezovega olja, se mi zdi	A
dih priplavajo njene bodreče besede na njegovo	uho.	»Ne obupaj!«	A
in obe hčeri ter ji nazadnje nekaj šepnil na	uho,	kar jo je vidno razveselilo.Nato se je z vedrim	A
kamor je tu in tam stopil ob večerih, ujel na	uho,	da je po dokončanem dekliškem liceju to leto	A
Miklausin in svojemu zastopniku nekaj zašepetal na	uho.	Ta se je obrnil k sodniku:	A
šum padajoče vode je enakomerno bil na njegovo	uho,	izpričujoč mu, da se bliža jezu, kjer se je	A
razkladanju in nakladanju desk, bi gotovo ujela na	uho	lomečo se suhljad in zasačila zahrbtneža. Usoda	A
zarajale očarljive, čeprav zmedene slike. Njegovo	uho	je vkljub temu še vedno pristrezalo zvoke in	A
nenadoma pritekel k njej in ji zašepetal na	uho:	»Cvetlice sadim!	A
stanje, je zašepetala svojemu možu nekaj besed na	uho,	nato prijela otroka za roki in ju odvedla k	A
Frčajevi Hani! Bog vedi, kaj ji je povedal na	uho,	zakaj čudne aposteljne si izbira Gospod!Kaj	A
iz spovednice, prijel dolgega Aleša krepko za	uho	ter ga pošteno stresel.”Če si tak razbojnik	A
bolj pametno nego misel in bolj nego oko in	uho,	se ni skoro nič prestrašila in celo tiha prijetnost	A
njo, se zamisli v čudnotihotne zgodbe, ki jih	uho	ni slišalo in oko ne videlo.Bela megla se vzdiga	A
in s ponosnim nasmehom krog usten šepetala na	uho	gospodu Murnu, ki jo je poslušal s kislim, razdraženim	A
tihim glasom, da bi čulo njene besede komaj	uho,	prižeto na ustnice: ”Nič se ne boj noči.	A
zgrabil nekdo za roko ter mu je zaklical prav na	uho:	”Hej, ti, kaj nisi Lužarjev?“	A
mi je s čudnim, grgrajočim glasom šepetal na	uho:	”Torek je danes ... danes teden ... tam v Dravljah	A
ga nisem slišal in ne v blodnji, moje telesno	uho	ga je slišalo, čist in razločen je bil.	A
zaprašeni vrti, vsi glasovi, ki so mi prihajali na	uho,	in obrazi mojih znancev s prisiljeno sladkim	A
samih nebes zavpile besedo, kakor je človeško	uho	še nikoli ni slišalo.Že je bila iz dna vsega	A
ustavila na robu usten. Pokleknil sem, pristavil	uho	prav do teh posinelih usten, da bi slišal zamolklo	A
dokler sežejo hrepeneče oči -- samotna cesta;	uho	posluša, morda je v srcu še tiho, ponižno upanje	A
svoje navdušene in iskrene besede, temveč moje	uho	je bilo takrat slabo ustvarjeno in je razumelo	A
Kot šumeči valovi mi je bilo govorjenje na	uho.	Hipoma se osvestim, ko umolkne gospodična.	A
kakor pribita, verz za verzom vam je padal na	uho,	pravilno in odmerjeno, kakor tiktakanje stenske	A
je nekoliko, postrani mu je visel klobuk na	uho.	Jernej je gledal nejevoljno, ni vzel pipe iz	A
Spovednik govori. Človeško	uho	ni slišalo takega glasu. Katera je bila beseda	A
jerbasi in cajnami; tisoč takih besed, da jih	uho	še ni slišalo in da jih peró ne more zapisati	A
posteljo, sloni ob mojem vzglavju in mi šepeče na	uho	... On mi je narekaval moja večerna pisma,	A
bo svoj obraz na mojo ramo ter mi šepetal na	uho,	in na steni se bo tresla njegova senca.Ledene	A
besede, je stopila k Juretu in ga je stresla za	uho.	”Lepo sramoto mi delaš, negodnik, kdo te	A
vrbami v večnem mraku globoka kotlina; nobeno	uho	še ni slišalo, kaj pripoveduje temna voda Močilnika	A
Trojici za velikim oltarjem. Kdor tam pritisne	uho	na mokra tla, sliši jezero globoko spodaj; tako	A
Zbogom, mati!“ je rekel tako tiho, da bi ga bdeče	uho	ne slišalo. Ali ona ga je slišala v svojem	A
planil s hriba v dolino kakor ptica od neba;	uho	ni slišalo ne kopit in ne vriskanja. Elija	A
duh; sklonil se mu je preko rame, šepnil mu na	uho	in ga je zmotil.Župnik se je spomnil na novo	A
Tako: ali se ti zdi, da sem kaj izgubil, eno	uho	morda, ali eno oko, ali kos nosu?Da sem drugače	A
stolu, gledal je v strop in premišljeval, na	uho	pa mu je pljuskalo pripovedovanje prijateljevo	A
govorjenje, vpitje, drdranje vozov - vse to mi bije v	uho	omamljivo, nenavadno ...In spotoma premišljam	A
njeno oko je videlo vse in vse je slišalo njeno	uho.	”Pozabi!“ je govorila ona.	A
postala sta, on se je sklonil in ji je zašepetal v	uho	ljubeznivo besedo.Ko je vzdignil glavo, se je	A
je videlo solze in jih je občutilo tudi samo;	uho	je slišalo ihtenje in kletev; ali srce je mislilo	A
kladivo, še malo, da si odpočije to trudno srce!	Uho,	ki je bilo vsako jutro od joka oškropljeno in	A
pobožno pokrižala, oče pa ga je krepko potegnil za	uho,	zato ker je bil z novimi škornjistopil v lužo	A
od noči same; nobene hiše ni razločilo oko,	uho	ni slišalo pesmi, ne besede; sive megle so se	A
tiho sanja, kadar se ustna smejejo in posluša	uho	veselo pesem; pogledale so in srce je zaječalo	A

(leva okolica   beseda(e)   desna okolica   kratice avtorjev   kratice naslovov   (vse oznake)   št. povedi)

◁ ◀  1 101 201 301 401 501 601 701 801 901 ▶ ▷

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani