Zadušen, težek vzduh je puhtel iz nje, kakor iz strupenega močvirja. Črni so bili vrtovi, temnejši od noči same; nobene hiše ni razločilo oko, uho ni slišalo pesmi, ne besede; sive megle so se vlekle ob rebri; do neba niso mogle, do zemlje te črne si niso upale.
Kurent je gledal v dolino, do prsi mu je klonila glava.