Lep dan pa me je izvabil na Golovec, da bi še enkrat prehodil steze, ki sem jih kot študent prvošolec tolikokrat oblezel za hrošči in metulji. Kako sem imel tedaj tanko uho za najrahlejše škripanje žužka na drevesu, oko za vsako živo stvar v naravi in ko sem zdaj ‒ star mož ‒ hodil po Golovcu, se mi je razgrnil svet mladih dni, ki mi ga je prvi začel odgrinjati moj dobri ded s svojimi zgodbami o živalih. V lepem spominu nanj sem v duhu vnovič stopil na steze svoje mladosti in obnovil nekaj dedovih zgodb in jim dodal nekaj svojih srečanj z živalmi.