Ko pa iznad vzhodnih gora prisveti v valovih prve pomladi okópana zarja, tedaj se dvigne on, kralj, in izpregovori kraljevsko besedo s trona mogočne bukve. In on, ki je molčal ob bogato pogrnjeni mizi, in on, ki ni vzdihal, ko so ječala debla v burji, ki ni bežal, ko so bežali tisoči ‒ zatisne oko in zakrkne uho ter prekipi v edini pesmi, katero zna in pozna ‒ v pesmi ljubezni, ki je edina močna in mogočna, začetek in konec dejanj in nehanj. Hudi strmec je bil zmagan, žleb preplezan.