uho (401-500)

tóle poslušala!“ - In nazadnje pravi, čisto na	uho	se primakne glas: ”To je pela tvoja mati!“-	A
nazadnje so mi še pravili take stvari, ki jih	uho	zaljubljenega idealista nerado posluša.Da namreč	A
Kamor stopi in kamor gre, se mu smeje glas v	uho:	‚Saj vem, kam te vodi pot!Le pojdi in nič se	A
ne boj, ti nespametni otrok!‘ -- In na drugo	uho	se mu smeje glas: ‚Kaj te je strah in kaj bise	A
potrkal najprej zelo narahlo ter je pritisnil	uho	k durim. ”Fanny!“	A
... Samo če ji v	uho	vpijete, sliši!“ ”Kdo pa si ti?“ je prašal	A
Kačur. Stopil je k ženski ter ji je zakričal v	uho	na ves glas. ”Jaz sem učitelj!	A
potegnil ga je za suknjo in mu je zašepetal na	uho.	”Na miru ga pustite!	A
polna sladkih pravljic, ki so nam šepetale na	uho	še tišje in milejše od samih naših besed.Pa	A
Bližji so mi bili ti zvončki, ali božali so le	uho,	srca niso presunili, čeprav se jim je željno	A
Tako: ali se ti zdi, da sem kaj izgubil, eno	uho	morda, ali eno oko, ali kos nosú?Da sem drugače	A
trpečim bitjem in divji krohot je zazvenel na moje	uho	... A jaz sem bežal kakor ranjen tur po koridorju	A
“ Meni je novelistovo govorjenje donelo na	uho,	kakor da bi slišal od daleč dolgočasno klenkanje	A
roko na ramo in mi je šepetal tako blizu na	uho,	da sem čutil smrad iz njegovih ust. ”Pridite	A
tako natanko, kakor bi mu jih pripovedovala na	uho,	proseče in tiho, da bi ga ne razžalila.	A
samo s srcem in jih ne sme slišati človeško	uho.	Dovršil je, vstati je mislil - ko se je zgenil	A
strah jo je bil obšel. Toda zašepetalo ji je na	uho,	dá, zakričalo je od daleč: ”Lačen je; hodi po	A
izba je bila polna spominov, šepetalo ji je na	uho,	govorilo je naglas, stopalo je s sten, vzdigavalo	A
bilo mu je, kakor da mu je bil kdo zašepetal v	uho	neprijetno besedo.Blizu treh ponoči je bilo	A
duh in je sedel poleg nje ter ji govoril na	uho.	”Pokaži mu, Metka, da ti ni prav nič zanj, zatoži	A
dokler ni dohitela otroka ter ga zgrabila za	uho.	Obadva sta kričala tako neznansko, da so sosedje	A
splašen. Nagnil se je bil k nji, šepnil ji na	uho	eno samo besedo, ki je ni razumela; toda vedela	A
tihega srca kipečih. Kako šele, da bi slišalo	uho	ta maziljeni glas!Narahlo so se odpirala usta	A
zasmehujoče z vlažnih, sivih sten; zveni mi v	uho	iz bolnih, trepetajočih glasov klavirja nad	A
ali slišali so besede, ki so jim udarjale na	uho	trdo kakor klofuta.Zato so bili užaljeni in	A
Praviš, da nisva govorila. Poljubil si me na	uho,	da me je zazeblo, nato pa si rekel, da naj pojdem	A
Duša krščanska, vzdrami se!“ mu je kričal v	uho.	”Kaj ne veš, koliko držiš denarja v pesti?“	A
pozdravila na čuden način. Z levico me je prijela za	uho,	z desnico, v kateri je držala dolgo tenko šibo	A
mimogrede in brez hudega, se povrne, udari na	uho	silna in strašna, ti razodene, da se dá tudi	A
rokami, stiskale so se k njemu, šepetale mu na	uho.	In kadar se je zavedel, kadar jim je pogledal	A
duri, komaj šele v veži, tako da bi natanko	uho	lahko razločilo njegove zadnje korake.V izbi	A
zlovoljen. ”Vsakemu pravi drugače, kakor je že	uho	in pamet!Meni pove kaj lepega, komu drugemu	A
dolgočasne; šele pozneje so mu zazvenele na	uho	tako trdo in razločno; kakor so bile izgovorjene	A
in po čelu, poljubil jo nagajivo in veselo na	uho	ali na drobni mezinec. Pripovedoval bi ji o	A
spi trdno, da bi se ne zgenil, če bi mu kdo na	uho	zaklical, toda šteje v spanju natanko ure in	A
minute, vstane, ko bi čulo komaj najfinejše	uho	zamolklo drdranje, ki prihaja iz daljave in	A
predramil, kakor da bi mu bil nekdo zaklical na	uho,	in ozrl se je prestrašen naokoli. -	A
devici Čednosti zapeljive besede v sramežljivo	uho	in je povešala oči in zardevala od trepetajočegapoželjenja	A
zdaj, ko se bližajo, me je strah. Oko ne vidi,	uho	ne čuje, še srce ne sluti; nenadoma, sredi veselega	A
bi se vrnila, k tistim krojačem. Če mi žalijo	uho	in obraz, kdo bi jim zameril!Ne žalijo mi srca	A
drobna, prijazna roka in da mu je govoril na	uho	prijazen glas: ”Nič se ne boj, Pavle, nič	A
stopnicah dol in mimogrede ga je prijela za	uho.	Peter se je stresel, ozrl se je za njo in je	A
V koči nekdo zakašlja. Vid okrene	uho	k okencu. »E, črna vojska je zadnja,« vzdihne	A
osem let, če Bog da zdravje, Bara,« ji šepne na	uho:	»tedaj si boš nataknila uhane ... « »Ah!« Naslednje	A
stikih a a b b, ali pa a b a b c c, kakor pove	uho.	Potem pa zamišljam besede.«	A
bila bolna na kozah, in ena ji je bila sedla v	uho,	in tako se je zgodilo, da je Marijanica z desnim	A
levi kozli, na desni ovčice, in je ona na levo	uho	gluha, ni mogla nikoli dovolj hvaležno zahvaliti	A
»Sem malo gluha, to se pravi, samo na levo	uho,	hvala Bogu, pa mislim, da kdo govori.Pa mi samo	A
pojdem v klet in po obelo!« je rekla na desno	uho	prisluškujoča Marjanica.Katra pa je stopila	A
človeški glasovi so udarjali zdaj pa zdaj Anici na	uho.	Kljub temu ji je šlo delo izpod rok.	A
ali to!« »Bog pomagaj,« je k sreči na desno	uho	ujela vprašanje Marjanica, »saj imate oči, to	A
kakor se ti poljubi, potem si pa le zapiši za	uho,	da bi tudi jaz lahko eno rekel.Pa zlasti tiste	A
Marjanica pa očividno ni nocoj čula na desno	uho,	zakaj še glasneje je vprašala, so ga li z nožem	A
postala nezaupna, češ, da jo je morda tudi desno	uho	varalo, in nevedoča, kako si pomagati, je gledala	A
in gledala dolgo. Potem je pritisnila svoje	uho	nad bolnico in zmajala z glavo. »Ali	A
soj jutra, prvi klic drozga je udaril na njeno	uho,	in potem je zaspala...	A
teh pesmih in antifonah, ki so donele na njeno	uho,	in dasi ni umela besed, so bile zato vendar	A
Peči vsi nekam tiše. Da bi slišala na desno	uho	kaj slabše, Marjanica niti mislila ni.	A
za ramena tesneje k sebi in ji zašepetal na	uho	strastno, nestrpno: »Draga si mi, moja si!«	A
vprašaj: kakšna je moja duša? Povedal ti bom na	uho!	Gosposke žene in hčere po mestih nosijo na desni	A
ji je od zadaj roke čez pas in ji zašepetal v	uho:	»Nocoj, Katrica, ko Magdalena zaspi!« »Ne, ne	A
sem bral: kri za kri! Tu so besede: bijejo v	uho	in ne padejo v dušo: tam pa je glas troblje	A
tedaj obrnil h Gregorju in ga krepko udaril za	uho.	»To pa tebi,« je dejal, »ker babo tepeš, ki	A
zunaj, gori od Bogataja je udarjal na njegovo	uho	polglasen pogovor dveh mladih ljudi. Župnik	A
Lužnik. Domačin Lovrenc se mu je nagnil na	uho	in povedal: »Šime Golja je s Kneže.Ali ga nisi	A
Prej mora naša leči. Čez dan vleče na	uho.	Ko pa zaspi, spi kakor tnalo.«	A
Andrej Laharnar se je nagnil Šimnu Golji na	uho	in dejal: »Stara sva, pa je ta mladi bolj moder	A
tem, da so župana posamič povedali grofu na	uho,	pa ga je grof kot tolminski gospod nato potrdil	A
Amen!’« Tedaj se je znova oglasil Andreju v	uho	jok dojenčkov. Naraščal je v neskončnost.	A
usmiljenim srcem, ki da jetniku piti, pa ji na	uho	pove, naj mu vzame klobuk in ga skrije.« »In	A
Nekoč se bo vrnila. Na	uho	povedano: zdi se mi, da se včasih tudi vrne	A
Vseeno je, kaj bova,« mi je šepnil Rajmund na	uho	med veroukom.»Glavno je, da zdaj poznava na	A
vzravnano ob peči ter tako vlekli besede na	uho,	kot bi bile čisto zlato.Če se je vmes oglasil	A
patra polkovnika. »Sestra Meta,« šepnem ji na	uho,	»pomiri se in bodi oprezna!Strežnik Peter je	A
bila bliskoma pri ograji, in toliko da je čulo	uho	nje plašne besede: »Posloviva se po vaši navadi	A
»Število palic! Je li prav čulo moje	uho?	« »Resnično, število palic!	A
razodeti ti resnico od obličja do obličja. Tuje	uho	ne sme čuti mojih besed!« Takoj izpregovori	A
sva se razgovarjala z nadškofom, vendar tuje	uho	ni čulo, kar sva govorila. Končno se mi je odkazalo	A
kopitom svojim? ‒ premotil ga je, da mu je odprl	uho.	Da, nadškof Martinus je odprl peklenskemu tujcu	A
nadškof Martinus je odprl peklenskemu tujcu	uho,	in letá ga je s sladko besedo pregovoril, da	A
boser.« Ta »greze boser« se mi je zagrizel v	uho	tako, da nisem mogel zadržati smeha.	A
Katri niti odgovora ni dala. Odšla je in, če me	uho	ni motilo, je zaprla precej trdo vrata za sabo	A
korakov z Malenskega vrha, že mi je prihajal na	uho	ostri glas klepetajočih trlic.Pod vasjo je stala	A
vzdržati, naslonil sem se k njej ter ji šepnil na	uho:	»Govoril sem z očetom in materjo, oba	A
besedo zasukati, da ji bo prijetno zvenela na	uho;	ne, kako je pred njo klobuk sneti z glave, in	A
kontesa Eva Luiza!« Je li prav čulo njeno	uho?	Bila je zdravega in čistokrvnega plemena ta grajska	A
kakršnih ni še nikdar čulo njegovo cesarsko	uho!	V strogo monarhistovskem duhu vzgojena kontesa	A
Stara grešnica je pomenljivo pomežikovala. Na	uho	ji je šepnila: »Včeraj mi je pisal.Rad bi govoril	A
docela prepričana. Kakor godba so ji zadonele na	uho	besede: »In kako je mnenje drobne naše kontese	A
Nagnil se je k njej ter ji pripovedoval nekaj na	uho.	Še bolj je rdela.	A
plemiške pridevke je imela stara gospa jako tenko	uho.	Stara imena je sesala v se in od sreče je skoraj	A
Sklonila se je k njemu in mu zašepetala na	uho:	»Cesarju sem se morala pokazati!«Bliskalo se	A
Ta dostavek ji je zvenel nekako zaničljivo na	uho.	Ker je bila jako ponosna ženska, se je vzbudila	A
cerkev, obstajali so meščanje, pravili si na	uho	njegovo ime ter občudovali viteza, ki se je	A
potem mu pa s silo zaničljivostjo zatrobil na	uho:	»Reva!«	A
prijazno zažvenketal pohlepnemu gostilničarju na	uho!	»Poznaš li ta obolus, peklenske gostilne	A
gibanje med bleščečo družbo. Sikali so si na	uho,	kaj so ti gostovi, o katerih nikdo ničesar ne	A
enega trenutka nisi varen, da ti ne zadoni na	uho	francoščina s strašnim akcentom ali pa govor	A
Mestne gospodične pa kupujejo znane verze in na	uho	si pripovedujejo, kar so čitale na belih listkih	A
Ta govorica, ki je bila nenavadna za knežje	uho,	je pri tej priliki vendar povišala pozornost	A

(leva okolica   beseda(e)   desna okolica   kratice avtorjev   kratice naslovov   (vse oznake)   št. povedi)

◁ ◀  1 101 201 301 401 501 601 701 801 901 ▶ ▷

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani