tisti (501-600)

tišina in resnost ponočnega morja onkraj hiš. »	Tisti	postarni dami ste se prej muzali vi, Walter	A
ribiških pravljic. . /\ .. stran 227 . \/ Pa	tisti,	ki na koncu pomola sedi v temi in vrže vabo	A
odkar so zavezniki tukaj, takó razsvetljen	tisti	hangar, je pomislil. In pisani lampijončki na	A
roke pred njegovim obrazom v tihi morski noči.	Tisti	kolobarji, ki uhajajo izpod njenih rok v samotno	A
nočno tišino in z vonjem po soli. In vanj je	tisti	hip prišel nepričakovan strah in ga zahrbtno	A
»Kateri školj?« »	Tisti	na desno,« je rekel Renato. In takó čakajo.	A
je zdelo za moškega, to je. Vse dokler ni	tisti	dan pisalo o Sartoriju. Kaj je, Momi?	A
da se na svoje oči prepričam, če je res on	tisti,	ki dnevnik piše o njem.In treba je priznati	A
takole rekli: če bi mu bile zbrale dva dni prej	tisti	denar, ki so ga dale za vence, bi bil vsaj za	A
ves ogenj zatona, zlata jabolka iz pravljic.	Tisti	zid pa kakor zid trdnjave nad našo gmajno ob	A
skuša biti za hip nepravilno in nerazumljivo.	Tisti	popoldan pa je rekel Riko: »Pridi k meni.«	A
Naj grem k njemu?	Tisti	hip se je razblinila ravnodušna drža, ki je	A
zoprna; od tistega popoldneva z vlakom! Kajti	tisti	popoldan sva potem midva bila pod visokim zidom	A
kar ti določi bombažasto bela megla. Res,	tisti	večer je bila takšna megla, da so avtomobili	A
ki zavratno oklepa poslopja in skriva morje.	Tisti	večer je bila torej megla in zeblo je.A popoldan	A
Tak neverjeten december. Neverjeten kakor	tisti	moji sprehodi; hitro sem pospravila v kuhinji	A
vprašanju, ki ga je zastavil. Zdel se je kakor	tisti	mladi zdravniki, ki so pravkar končali univerzo	A
da je brezposeln. Lep površnik je imel, a	tisti	dan je zeblo in jaz sem v šali rekla: »Suknjo	A
mož. Jaz pa ne vem, kdo je bolj moder, ali	tisti,	ki je bolj rdeč, ali tisti, ki je manj.Vem pa	A
bolj moder, ali tisti, ki je bolj rdeč, ali	tisti,	ki je manj.Vem pa, da takó kot je zdaj, ni prav	A
popoldan takó lep. A zvečer je vse odločil prav	tisti	njegov površnik.S temo je potuhnjeno prilezla	A
rdečimi nebulozami na zadkih. Zazdelo se mi je	tisti	trenutek, da ne prižema takó tesno površnika	A
ko se je prikazal na hodniku. Jaz pa bi že	tisti	hip najrajši bežala.« Umolknila je.	A
ker bo postala plesalka. Njeno vitko telo v	tisti	mračni sobi. Njeno srce, ki hitro bije pod majhnimi	A
A njene oči so se strogo zazrle vanj. »	Tisti	prsti na moji glavi,« je rekla.»Tisti obraz	A
»Tisti prsti na moji glavi,« je rekla. »	Tisti	obraz, ki se krivenči v ogledalu pred mano in	A
»Skoči!« je rekel. A	tisti	hip, ko je bilo njeno lice v zraku, je zagledal	A
prisrčno nagovarja nevidne poslušalce, a vendar	tisti	hip ni bil več uraden in splošen.Meni je govoril	A
grlu. A ob začetku novega stavka potem spet	tisti	na pol pretrgani dihljaj, ki še ni premagana	A
bil zdaj njen glas kot čudežno odkritje. A	tisti	hip nisem videl ne njenega dekliškega obraza	A
studiju onkraj Debelega rta, a še bolj je bila	tisti	hip raztopljena v ozračju nad mestom in nad	A
ozadje svoje ljubezni. Takó tukaj tudi onadva	tisti	poletni večer, in takrat edinkrat vse takó,	A
sabo, dokler se luči ne utrnejo in je naenkrat	tisti	predmet ves tuj, tako bel, v umirajoči svetlobi	A
slušalko in naznanjali, kdaj bodo šli na dopust.	Tisti	pa, ki so se vrnili z dopusta, so prinesli v	A
njegovo diktaturo. Gospa Amalia pa je Enricu	tisti	greh spregledala - njemu ga ni.No, malce preveč	A
konec.« In pokimavala je nervozno z glavo kakor	tisti,	ki je nekoč imel oblast, a mora zdaj držati	A
je šivilja, s svojo delavnico, moj dragi. V	tisti	hišici ob vodi, kjer ste spali takrat.Enrico	A
rekla!« . /\ .. stran 14 . \/ »So še zmeraj tam	tisti	oleandri pod okni?« »Seveda so.«	A
bo natovorjen z izletniki. Zanardelli je	tisti,	ki nima vijaka pod krmo, ampak dve veliki kolesi	A
pipo s konci zob in se ironično nasmehne. In	tisti	ironični smehljaj pesnika Enrica je bil že takrat	A
vzkliknil Enrico. »Ne razumem,« je rekla Ines, a	tisti	trenutek se ji je posvetilo, vendar ostala je	A
čemer ni bila vsakdanja, ni bilo privlačno. A	tisti	dan se jima je zdela tudi ona izredna, in ko	A
do gležnjev... . /\ .. stran 21 . \/ Zatem se	tisti	rtič, ki ima samotni bor na svojem koncu, zavijuga	A
on jo je odrinil. Lepše je bilo pomisliti na	tisti	poletni popoldan, ko je samotna koza mulila	A
starega znanca. Mislil si je namreč, da so tudi	tisti	ljudje srečni zavoljo konca tiranije, vojske	A
tako čudovito stanjšala barve, je pomislil. In	tisti	trenutek je izginilo izvotljeno ozračje, ki	A
svoji stolici ter lovila ravnotežje. »Ampak,	tisti	svetlobni blisk v očeh!Kaj je to slovanski čar	A
sredi debelih stebrov, ki goli štrlijo v nebo.	Tisti	trenutek so oblaki docela skrili sonce, zato	A
zelo ogoljenim žametom. In kakor da že čuti	tisti	čudežni nemir, ki ga je pred leti čutil vsakikrat	A
časa pričaram lepši svet. Samo škoda, da so	tisti	romani tako nemogoči s svojim srečnim koncem	A
»Ne vem. A zakaj se	tisti,	ki pišejo knjige, izmišljajo samo takšne stvari	A
si pobožno prišepetavali na koncu paštna, bi	tisti	trenutek ovil roko okoli njenih ramen.In potem	A
deček za njima zakričal: »Poljubi jo!« »To je	tisti,	ki je skomignil z rameni,« je izvedeno ugotovila	A
preprosto, kakor v odmev neizprosne kletve, ki pa je	tisti	trenutek ni živo in zavestno občutil. Bila je	A
spoznanjem je v tem takoj videl možnost, da premaga	tisti	svoj trdovratni molk. »Morda ni bilo primemo	A
šla; hrapav in vlažen zid. Bila mu je kakor	tisti	kamen na mokri poti, prav tik njenega čevlja	A
To je dokončno kakor smrt, je pomislil, ker	tisti,	ki je poznal diktatorjeve metode, ne more čutiti	A
tako, a edino, kar bi ji lahko dobrega želel	tisti	trenutek, je bilo, da ne bi bila tam vštric	A
plaščem prekrižala roke na prsih. Ni je gledal, a	tisti	trenutek mu je bila še bolj zoprna, ker je prekrižala	A
razdraženosti, ki je bila v njem, se mu je zdel	tisti	kosem las velika temna gmota.Zoprna mu je bila	A
87 . \/ kapuco, in platno je votlo povečalo	tisti	rahel šum.Njemu pa se je počasi tisti šum spremenil	A
povečalo tisti rahel šum. Njemu pa se je počasi	tisti	šum spremenil v dražeč glas za njegov budni	A
lahko začel taliti v njem trd in mrzel odpor. A	tisti	trenutek se je takoj spet zbral. Zakaj naj se	A
skoraj rjav kakor strojno olje. »Greva po	tisti	poti?« je vprašala. Komaj vidno je prikimal	A
držijo jezik med ustnicami v napeti zavzetosti za	tisti	svečani opravek.V svojih drobnih srcih si nedolžno	A
pokazala z brado. Njegova roka jo je objemala, a	tisti	trenutek mu ni bilo nič mar, kam naj bi šla	A
Nedopustno otročji si, se je v preblisku zavedel, a	tisti	trenutek je avtomatično okrepil pritisk svojih	A
resnega pogleda je izpustil njen komolec. In	tisti	trenutek je bil njegov pogled napadalen; ker	A
z levo ramo v njegovo desno ramo. »Prej, ob	tisti	cipresi bi te ne bil poljubil za nobeno ceno	A
Potem pa ni več vedel, ali so samo otroški	tisti	neizrecno presunljivi in drobni dotiki njenih	A
nasmehnil ves opojen od silnega presenečenja. In	tisti	trenutek se je spomnil vile med cipresami, kjer	A
oddaljena. In zdaj se mu je zdelo, kakor da poznata	tisti	mlin od časov, ko ona - šolarka - še ni sadila	A
zenice zdaj niso bile ne sivkaste ne rjave, ker	tisti	trenutek je bila v njih svetloba snega na Monte	A
pritličja ter prvega nadstropja. To je bil torej	tisti	njegov hotel sredi pomaranč, ki si ga je bil	A
z dóma, se mu je zdaj nepričakovano razodel	tisti	poglavitni. Spet se je konica ogljene paličice	A
bolonjskih študentovskih dni, tako pa so zdaj še	tisti	spomini z univerze nekako skaženi ali vsaj v	A
zmeraj tesneje približeval. Zdolž mize pa se je	tisti	trenutek približeval debelušni kuhar in si otiral	A
stran 152 . \/ Kakor da se je zbal, da se bo v	tisti	temi v predorih čas neverjetno zavlekel in da	A
smelo splezalo ob steni proti nebu. Mesec pa je	tisti	trenutek risal biserno pot čez vse jezero in	A
stran 167 . \/ prebudi, objela okoli vratu.	Tisti	otroški gib pa mu je s svojo zaupljivo vdanostjo	A
kakor da se še ne more prepričati, da se je	tisti	njun sklep uresničil, ker sta pritavala do njega	A
/\ .. stran 177 . \/ Morda ga je prav ta	tisti	trenutek prepričal, da je začel. »Ne vem, če	A
otroki pa niso bile matere kakor drugod po svetu;	tisti	otroci niso bili brezskrbni in poredni otroci	A
nežen, Mario! Ti si je vreden, Silvestre, ah,	tisti	njen angelski smehljaj, tisto njeno telo, ki	A
pomladne noči. »Viš, včeraj si tam spodaj ob	tisti	vili obsojala konec diktatorja.Kaj me poslušaš	A
se še krepkeje oklenila njegovega vratu; in	tisti	trenutek neodločnosti, ki mu je čez hip sledil	A
oni ne posinjijo s svojo lučjo. Njemu pa so se	tisti	žarki zdeli razmnožen nedolžen in srečen smehljaj	A
bodeče žice in mučilnic. Kakor v odkritju je	tisti	trenutek videl, da bi človek tako lahko spet	A
Preprosto kakor onadva. In	tisti	trenutek je bil uverjen, da se bo zgodilo, da	A
lahko bila rešitev,« je zamrmrala. On pa se je	tisti	trenutek zavedel, da bi moral prej spremeniti	A
je . /\ .. stran 193 . \/ dala življenje; in	tisti	trenutek ga je prešinila omamna zavest, da je	A
časa podzemeljska jama, polna morskih odsevov.	Tisti	njen nenadni odhod, je pomislil.Pa njen poljub	A
pred zidom, ki se podira. Bilo je, kakor da	tisti,	ki bežijo, spotoma kričijo, vpitje pa odmeva	A
ki je imela sklonjeno glavo, rekla: »To je	tisti	z ‚Latnik’.« Vozile so zmerno proti naslednjemu	A
je prišel iz njenih najglobljih vlaken tudi	tisti	njen sklep. Bil je nedolžen poskus, da bi odkupila	A
ga je bila bližnja preteklost zasužnjila.	Tisti	z »Latnika«, so bile rekle kolesarke, ko so	A
daleč proč od hiš. . /\ .. stran 201 . \/ »	Tisti	iz Latnika«, je spet slišal vzklik kolesarke	A
Pomislil je na Luciano.	Tisti	trenutek mu je bila nekako oddaljena kot oseba	A
tudi knjižico o Mariu in o hipnotizerju; in v	tisti	luči so za trenutek izginile vse temne pege	A
pogledal na izletnike. Na vseh obrazih je bil	tisti	rahlo zavzet in hkrati pazljiv izraz ljudi,	A

(leva okolica   beseda(e)   desna okolica   kratice avtorjev   kratice naslovov   (vse oznake)   št. povedi)

◁ ◀  1 101 201 301 401 501 601 701 801 901 ▶ ▷

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani