Mesečina je prizanesljiva in rahla od starodavne modrosti čakala, da bi onadva razklenila svoj temni vozel na zidku; njeni prozorni in breztežni žarki so se mehko dotikali motne in težke zmesi, ki je temno človeško telo, dokler ga oni ne posinjijo s svojo lučjo. Njemu pa so se tisti žarki zdeli razmnožen nedolžen in srečen smehljaj, ki sinji misli in čustva, jih mehča in vabi iz znotraj navzven. »Luciana,« je rekel.