tisti (601-700)

stanju, da me vse preseneča, tisto jajce in	tisti	smučarski čevlji? Tudi družinica, ki je bila	A
preproste in čiste popolnosti. To so bili	tisti,	ki so se pravkar vkrcali na veronskem bregu	A
svobode pred odhodom iz nekega kraja so večinoma	tisti,	v katerih človek nekako strne vse svoje vtise	A
»Popoldne?« »Da, a	tisti	človek je imel luknjaste hlače in neverjetno	A
»Saj razumem. A jaz pravim, da	tisti,	ki bodo delali, ne bodo mogli biti na oblasti	A
bodo delali, ne bodo mogli biti na oblasti. In	tisti,	ki je na oblasti, ima vojsko in policijo.Torej	A
»Da. A	tisti,	ki se boji, spada v lestvico omejenih.« »Ne	A
Samo upravniki bi bili novi.	Tisti	svet bi bil prav tako star kakor ta naš.Svet	A
kdor bo odpravil nekaj strahu iz njega, ne	tisti,	ki bo dal strahu samo drugo vsebino.« »Samo	A
čutila, da se on opira samo na eno roko, in	tisti	trenutek ga je podrla na prod.Tiščala ga je	A
ki se je hotela odtegniti njenemu prijemu. A	tisti	trenutek je bil zmedeno top, tako da ni premaknil	A
njegovega obraza in se potolažila, ker je poznala	tisti	obraz s slik v šoli, v uradih in izložbah, pa	A
ob strani. Ko pa smo brzele skozi predor, je	tisti	spačeni obraz tako svetil ob strani krmila,	A
veš, zaspim. Ne vem, koliko časa sem spala, a	tisti	obraz je zmeraj stal tik ob postelji in svetil	A
vzdrgetala. Molčal je, a zdelo se mu je, da v	tisti	napetosti zadržuje mogočno silo, kakor da tišči	A
njeno glavo, da ne bi več tako strmela predse; a	tisti	trenutek se je Luciana sunkoma obrnila, mu vrgla	A
da sva nehoté prišla ravno sèm,« je rekel. »	Tisti	je najbrž čuvaj,« je zamišljeno rekla, potem	A
na njegovem vratu so otežile njegovo glavo za	tisti	sporazumni porog pred nesrečno vilo.In v njunem	A
navihano opazovala. »Ej vidva,« je zaklical	tisti,	ki je bil bliže premcu. »Presvetlo je še!«	A
lepo k mizi. Bel papir bo razgrnjen na njej,	tisti	dober bel papir sprejme vse, kar se iz srca	A
tolažim in upam v teh dneh - bodo že prišli tudi	tisti	dnevi, ko bo pošta človeka dosegla večje popolnosti	A
velik praznik in da oni tega še ne vedo, da samo	tisti	vedo, ki ga morejo obhajati med štirimi stenami	A
visok in vzravnan, prav takšen, kakršen je bil	tisti	zimski dan, zadnji dan življenja, ko se je odpravil	A
je skopnela. - Kaj pa se zdaj tako tiščiš v	tisti	temi? - je Temnikarica vzdignila svoj glas.	A
da bi lahko odpomogla arnika in žganje... Toda	tisti	hip, ko je s praga gledal za Lužnikovim Martinom	A
takoj v Robe in da se bo tam spoprijel z njimi,	tisti	hip mu je odleglo.Mrzli kamen je izginil iz	A
ki je silil v nebo, in jeklenomodro nebo, in	tisti	beli oblaček, ki je rahlo vztrepetaval tam na	A
vzdihnil. Stisnil je ustnice in se zamaknil v	tisti	ozki pas neba, ki ga je videl nad streho.Nebo	A
Saj!	Tisti	štirikotni kos neba je ozko žrelo brezdanjega	A
zaradi kamna v drobu izgubim težnost in padem v	tisti	brezdanji prepad; padem skozi odprto okno, švignem	A
je, se nasmehnil in se pomiril. »Hm, kajpak...	tisti	prekleti Kajpak kleplje svojo koso.Saj je vendar	A
naravno! Toda zveni, kakor bi kdo razbijal po	tisti	pločevinasti tišini mojega brezdanjega prepada	A
da so v desetih minutah zdivjali skozme vsi	tisti	občutki in vse tiste misli?« »Hm, kajpak	A
treh korakih je obstal in vprašal: »Kje pa je	tisti	Tihi dol?« »Tihi dol?« je zategnil kmet	A
No!« se je oddahnil Peter Majcen. »In kje je	tisti	Tihi dol?« »A kje da je?« se je popraskal	A
počakajte!« je žena vzdignila roke. »In ali je	tisti	kmet padel?« »Seveda je padel, saj vendar	A
nad stezo stena. In krote hudičeve morajo po	tisti	stezi, če hočejo priti do Čarjeve jame.Mi pa	A
ki se je resnično razgrinjal pred njim. In	tisti	svet je bil lep.Peter Majcen je gledal po dolini	A
da če že seže po sladki pijači, potem seže po	tisti,	ki je močna in tudi malce pogreni.	A
je slekla, da bi se okopala, gaber pa je prav	tisti	trenutek, ko je za hip obstala na robu tolmuna	A
pritisk najhujše preizkušnje najde in odpre	tisti	njegov hram, ki so v njem zaklenjena dragocena	A
sanjah ne bi pomislil, da se kaj takega skriva v	tisti	suhi preslici, kakor ji je bil večkrat rekel	A
mesečini širi in širi kakor peščena puščava. In po	tisti	puščavi se počasi in neslišno plazi črna zver	A
- Saj je mrtev! - si je rekla. In	tisti	hip je spoznala, da je tudi sama že mrtva.Začutila	A
vzdihnila in jo pogledala vdano kakor ovca.	Tisti	pogled je Temnikarja večkrat zdražil.In čudno	A
nisi dala! - je iz tišine odgovoril glas, in	tisti	glas je bil njen. Zamajala se je, kakor	A
Spoznala jo je. In	tisti	hip ji je bilo jasno, kakšna je bila Jernejeva	A
čist, lep in miren. Na ustnicah je bil nasmeh,	tisti	njegov čudni nasmeh, ki jo je dražil vse življenje	A
hitro ustavila z besedo in kretnjo, ker jo je	tisti	hip prešinila druga misel. - Nemara je že mrtva	A
In videl še manj!...« »Kaj pa	tisti	dve odsekani glavi?« se je oglasil spomin.	A
se mu snov gosti in da dobiva svoj zvok, toda	tisti	zvok je bil bolj in bolj grozljiv, zato je že	A
je zdaj to? - je zahropel in se zazibal. In	tisti	hip je šele začutil, da ima spet kamen v drobu	A
se je v tišini oglasil zamolkel glas, in	tisti	glas je bil njegov. - In drevi bo v	A
tako čisto in lepo: travnik, potok, tolmun in	tisti	košati gaber.« »A gaber?...	A
»Teta Minka.« »Kako pa je ime	tisti,	ki pere?« »Teta Zmaga.«	A
objemalo javor? In ker nemara ve, kaj pomeni	tisti	javor, si je izmislil pravljico za otroka?...	A
snegu. Vedel je, da je nesrečnik mrtev - in	tisti	hip je začutil, da se je v njem nekaj preklalo	A
bliže, nato je zamahnil. Toda tretji se je prav	tisti	hip vzdignil; sekira ga je samo oplazila po	A
Kdo?« je vprašal, ker se ni takoj znašel. »	Tisti	kmet, ki pišete o njem.Pravim, če zdaj že veste	A
Vse dni sloni ob steni in strmi predse.	Tisti	dan so se po kosilu odprla vrata.V celico je	A
kako se je potolažil. Nanca je ostala v bajti	tisti	dan in drugi in tretji.Gospodinjila je, kuhala	A
lepa, čista, mastna zemlja. Pripovedoval je o	tisti	njivi, ki jo je oral ves teden in še ni bil	A
v banki posojilo na posestvo. Vrnil se je še	tisti	dan, ker se je bal, da bi Nanca pobegnila.In	A
je pregovoril, da jo je nesel spet domov. Še	tisti	večer je umrla.Ljudje so po vasi šepetali, prihajali	A
srečen oddahnil, ko je skočil čez vežni prag.	Tisti	tesnobi je mati rekla strah.Toda Dragič je bil	A
mnenju je moral biti strah nekaj neprijetnega.	Tisti	občutek pa je bil nekam čudno prijeten in je	A
Danica, sestra iz Primorja’. Toda, kje so sedaj	tisti	ljudje, ki jim bodo šli naproti z razprtimi	A
tako, da se mi zdi, kar se tiče Jelke, odveč	tisti	opomin(Bravec naj ... str. 113)	A
»Bilo je takrat, ko si bil na dopustu. Prav	tisti	večer, ko so žandarji prišli pote in si moral	A
„stvar se odloži do nadaljnega". In	tisti	nadaljni se je vlekel dva meseca in še čez,	A
poldneva, potem se pa odpravijo „po svojem poslu".	Tisti,	ki ostanejo doma, ne povzročajo prav nobenega	A
igrače in cepajo od vsepovsod. Polastil se jih je	tisti	povsem živalski nemir pred jedjo.S svojimi umazanimi	A
razlagal v pijani družbi svojo „grenko usodo".	Tisti	„vrtinci" so resnično kaj kmalu planili na dan	A
domov in ga delila otrokom, se ni pritaknil;	tisti	kruh je bil zaznamovan z nečim preveč grenkim	A
Pettaros ženi nikdar odpustil - - krstil je	tisti	greh za izvirnega, ker je hotel s tem potrditi	A
si pa že lahko drugače služila svoj kruh. In	tisti	večer se je Linika vrnila domov s petdesetakom	A
skoraj ne more več verjeti, da je bil res on	tisti	fant, ki je bos in razoglav hodil med vinogradi	A
lepa pomlad. Mama, ki je vso zimo ležala, je	tisti	dan prvič spet vstala in prišla pred hišo, da	A
»Imenitno, prav imenitno si se izmislil!«	Tisti	večer dolgo nisem zaspal od sreče in ponosa	A
Prav vsaka.« »Ali tudi	tisti	kamen?« je vprašal Matiček, ki je bil debelušen	A
pipo ob kamen. »Nikar ne iztrkavajte pipe ob	tisti	kamen,« se je oglasil Srečko, ki se je bil med	A
krivile v komaj zaznaven smehljaj - in prav	tisti	smehljaj je dokaj jasno pričal, da mora biti	A
popisala to srečanje. Povedala je tudi, da je mož	tisti	»okoli in okoli« izgovoril »okou in okou«.	A
morja, daljnega, širnega, neskončnega. Tam je	tisti	Trst, v katerem je sedež lakote za vso deželo	A
tako glasno, kakor kraška burja. In nekdo je	tisti	žvižg spremljal na violini.Ozrla se je.	A
še vse polno drugih slabosti so ji očitali,	tisti	borni čemerni bajti, stari nad pet rodov.In	A
je tlačila k tlom. Zdelo se ji je, da jo vsi	tisti	obrazi, ki so drveli mimo nje, gledajo z lakomnimi	A
Vse se je tako čudno izmaličilo. Kje so	tisti	časi, ko se je povrnil iz Rusije z visokimi	A
jo primahali žandarji iz trga in zbujali ob	tisti	priliki s svojimi bajonetami in čeladami velik	A
razveselita drug drugega. Če bi jima človek ob	tisti	uri pogledal v dno duše bi videl v obeh skoraj	A
tako sem vse tiste dni neprestano kadil. Ob	tisti	pozni večerni uri pa sem imel samo še eno cigareto	A
nanj in tem tesneje se ga oklepajo. Držal sem	tisti	ogorek, ki je bil težji od verige, še precej	A
obrnil vse žepe moje obleke in tako našel tudi	tisti	skrbno zaviti ogorek.Previdno ga je odvil in	A
nalezel uši in tako med vsem tem nekam pozabil na	tisti	cigaretni ogorek.Zdaj pa se je nenadoma spet	A
mučne boje in težke noči. Vendar pa bi ga ob	tisti	uri ne odstopil za noben denar.Zato sem poskušal	A
zajedljiva štrigalica. Prav nič ni bila podobna	tisti	nekdanji zadirčni in pobožnjaški trlici.Trlica	A
častnik in zavaljen komisar Bichi iz Tolmina, prav	tisti,	ki je pred petnajstimi leti tudi tebe prijel	A
včasih oglasil. Tako je najbrž nameraval tudi	tisti	večer.Ko pa je videl, kaj se dogaja v hiši,	A
prebrala Življenje svetnikov, da že poznam	tisti	kolosej, kjer so leve in tigre spuščali na prve	A
rekel sem samo za tolažbo... Veš, da ti povem,	tisti	topoli niso samo topoli, to so Ravničarjevi	A

(leva okolica   beseda(e)   desna okolica   kratice avtorjev   kratice naslovov   (vse oznake)   št. povedi)

◁ ◀  101 201 301 401 501 601 701 801 901 1.001 ▶ ▷

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani