srce (801-900)

prenaredil je en sam trenutek! Roka v roko sega,	srce	k srcu sili, moje pa oko ti v tvoje zre po sili	A
ljubezen, za veselje mi nezadoščene želje v	srce	vlivajo bridkost. Fantje se sprehajajo, z njimi	A
mi nekdanje čase in bridkost mi hujša rase,	srce	hujše jame bit′. Lilije Lilije trgam, lilije	A
za mene, saj ti rada odpustim, pojdi, če te	srce	žene, saj nazaj te ne držim.« Vem, da si mi	A
neumni jezik blodi, noga nese me naprej. Ali	srce	se ustavlja, vse drugače govorí, le prisego	A
Davno žal je nogam djanja, žal jeziku besedí;	srce	vedno le priganja, ponoviti blage dní. Trgal	A
tvojega obličja lile radost žive so očí, pa	srce	so mi ranile, ko puščica, ki letí. Jenjale so	A
ženo iz dekleta, jaz bom iz mladenča mož.	Srce	bo se umirilo, zginil čas bo sladkih sanj; nič	A
ranila je, zame te nije, zate kot nekdaj še	srce	mi bije. Poezija in proza Bila oba sta mlada	A
drage sanje? Na skrivnem ona joka, in njemu	srce	poka. Pozabi Duša moja, kaj se braniš, kaj	A
pri durih bil, tvoje sem glase pil, z njimi	srce	pojil, ubogo srcé. Kljuko prijemala, skor jo	A
Večni Bog, mili Bog, drži me ti, da mi ubogo	srce	ne skopní! Prilika Ljubica, pridi pa k meni	A
odgovarjaš le očém? Pusti strah in moja bodi, v dar	srce	ti podelim; Bog nebeški sam naj sodi, kaj poklonil	A
njene oči v solzah se topé; pomagati ni, če poka	srce.	Poglej jih goré, čez nje gre moj pot, o daleč	A
posvetil sem tebi življenje, poklonil sem tebi	srce;	in vèndar, zakaj me ne ljubiš? Premisli noči	A
pomlad prišla, rože bo sklicala. Samo moje	srce	žalostno bode še, zanj več pomladi ni, zanj	A
zdrava! Donava mogočna nosi ladjo mojo, moje	srce	vroče pa ljubezen svojo. In mogočna reka nikdar	A
srca mojega. . / . / stran 86 . / Pomlad In	srce,	ti se ne zbudiš! In jezik, ti ne govoriš!	A
ali tema. . / . / stran 90 . / Spremenjeno	srce	Kaj ptici je, da žalostno v grmovju žvrgoleva	A
poslušaj ter zapomni, kar ti rečem: V prsih nosim	srce	prazno, nič na svetu me ne mika, in ker tak	A
tožen zre v nebó, zamišljena njegova glava,	srce	mu v prsih je tesnó. Ne vdajaj se duhovom mraka	A
je tesnó. Ne vdajaj se duhovom mraka, zapri	srce,	zapri očí; glej mehka postelja te čaka, ozdravit	A
preveč. Tušek Sicer ga Bog ni zanemaril,	srce	le babje mu je ustvaril. Stritar Da ni od	A
najhitreje preteče. Žejno neskončno je moje	srce,	pijmo, prijatelji, dokler še teče! DOMOLJUBNE	A
ust razlega, kar tu med nami vsak prisega: da	srce	zvesto, kakor zdaj, ostalo bode vekomaj. In	A
pobratim roko mojo, ti mi podaj desnico svojo, da	srce	zvesto, kakor zdaj, ostalo bode vekomaj. Beseda	A
ljubezen tako, kakršno si ti gojíl, rad v želeče	srce	vlil. V pesmih glas bi svoj povzdignil, z njim	A
mlinar′ca mlada zagleda iz lin, navzeto se čuti	srce	bolečin. Iz mlina po stezi tik vode hiti, pogosto	A
če mora, le krst; saj tudi ljubezni za dva	srce	mi zadosti ima.« Bridko se zvonovi glase, pogrebci	A
moja, nič naju ne loči, ti moja na veke, al	srce	mi poči ‒ Pa čuj, kako znan se razlega mu glas	A
neba in edina duša najina. Igla, zataknjena v	srce,	rjavi.Od kje se lesketa?	A
Za obzorjem izgine. Je v strahu skovalo	srce	rožo črno, tuje ime? Drsiva v nič.	A
očeh imajo mrak. Deblo nima listov, vej, le	srce,	ki hrepeni in trepeta. Se groma neizgovorjenih	A
/ . / stran 7 . / Kons: ABC Ostani mrzlo,	srce!	Cinik.	A
Konj je melanholičen. . / . / stran 23 . /	Srce	v alkoholu Dvignite melanholični pajčolan!	A
Naše misli: onstran.	SRCE	V ALKOHOLU SMRT PLAVANJE V ETRU ŠP RIT Kabinetni	A
. / . / stran 28 . / Kons: XY Skozi moje	srce	stopa veliki slon. Cirkus Kludsky, vstopnina	A
ne morem jokati. Trd sem kot jeklo, ki mora	srce	prebosti. Kons: X Kratkovidni gospod cenzor	A
/ Sivo Sivo od ulic, sivo od kamna je moje	srce.	MRTVI KORAKI JETNIKOV BIJEJO VANJ.	A
O biti 5 minut sam.	Srce	‒Trstje bolno.	A
malo vetra, ki v dolino veje, za malo sonca, ki	srce	ogreje. Pa ste prodali nas za zlat denar in	A
Nepremagljivi se v meni bori.	Srce	ne kolni! Duša ne, kolni!	A
njegove. Kras. Civilizacija je brez srca,	srce	je brez civilizacije. Izmučena borba.	A
Velepotezni. . / . / stran 76 . / Prestreljeno	srce	Prestreljeno srce. Kri.	A
stran 76 . / Prestreljeno srce Prestreljeno	srce.	Kri.	A
Kdor zmaguje, ta propada. Na žareče	srce	padajo sinji kristali rose. Hej, kdo pozibava	A
3 Kadar jesenski veter šumi (kolikokrat je	srce	zaihtelo) žalost prihaja, tiha in dobra. Vida	A
zasenčene so ti oči. Mrzel je veter, odpri	srce,	da se razjoka. Senca oblakov skriva bolest.	A
Ko vzkipi alkohol v moji glavi in se odpre	srce	ko zvončast cvet, zazibljem narahlo pajčolan	A
vina. Ali ni umrlo ob 4 popoldne umetniško	srce?	Votlo zvonijo zvonovi, to so prazne pesmi, ki	A
zvezde v čelo pekó, zvezde, zvezde, žareče v	srce,	on, ob belem drevesu spočet, ‒‒ odhaja. Še malo	A
bleste se iz goste sinjine, iz globoke daljine v	srce	razraste se srebrna luč. ‒ O luč nad menoj!	A
ugašamo; v naših žilah ni več krvi, ko da je	srce	prazno, tiho strmijo kalne oči. Spimo kot bolni	A
/ stran 149 . / Pogovor s Trubarjem Tvoje	srce	je belo od davnine, je kot kos kamna.‒	A
progresiven, kulturen faktor! Mraz prihaja v moje	srce.	Aeroplani širijo obzorje, dvigajo kozmično zavest	A
politika = veda o razumu. . / . / stran 158 . /	Srce,	srce, srce. Konstruktivnost opaža kozmos v predmetu	A
veda o razumu. . / . / stran 158 . / Srce,	srce,	srce. Konstruktivnost opaža kozmos v predmetu	A
o razumu. . / . / stran 158 . / Srce, srce,	srce.	Konstruktivnost opaža kozmos v predmetu.	A
suha. Ljudje prodajajo pohištvo, zastavijo	srce,	zastavijo razum in se obesijo ob oknu. Samomorilci	A
črnih gozdovih ječi veter. Nočni vihar mi trga	srce	iz prsi. Leteči Holandec si ti, moj duh, večno	A
Tiho. Moje	srce	je pripravljeno. »Tu sem, sodi me, sodi!«	A
/ stran 173 . / Odprto V večnost je moje	srce	odprto: iz Kaosa v Kozmos. Za temnim mestom	A
v noči se mesečni v polje razlije.” ‒ Močno	srce	je, močno in mlado, krepko od upanj, od sile	A
oči, ko se poltiho, mirnó nasmehljaš, in tvoje	srce	resnico taji in ti molčiš, da je ne izdaš.	A
ubeži, da ne izda skrivnosti srca ‒ ali pa lovcu	srce	prestreli. Bolest No, pridi, tam je ples in	A
ohranja Evropi še luč!) lije kri v moje trudno	srce,	joj, in vode ni več v Evropi in mi ljudje pijemo	A
da bi pral svojo krivdo, da bi opral svoje	srce	ta človek, vode ni, da pogasil bi z njo žejo	A
noč ‒ in vse potopi večnosti globina ... Moje	srce	izgubilo je toplih sanj iskanje, kot mramor	A
rad. Toda, glejte, jaz nimam nič več, moje	srce	je razbito svetišče, moje besede so ranjene	A
nočni ranjeni človek, da te poljubim na tvoje	srce.	Glej, saj ne moreš več Glej, saj ne moreš več	A
brat ... . / . / stran 21 . / Godba pomladi Moje	srce	je gnano od godbe, ki nas čaka na rdeči obali	A
vsi aeroplani! O, naj zapojejo zlate sirene v	srce	človeka: „Človek, vstani!” V soncu blestijo	A
bajoneti. Ali poglej: i ti bodo pali; moje	srce	je gnano od godbe, ki nas pričakuje na rdeči	A
ljubico, z ljubico belo, moji golobčki? Moje	srce,	saj ni več veselo, moja ljubica morala umreti	A
kaj zato! In če sredi mrzle noči moje malo	srce	drhti, samó, kaj zato!Saj so mi ceste sestre	A
Joj, sanje, kje? O, v moje	srce	prišla je smrt. V mojem koraku poje Smrt, v	A
romar, tavajoči romar. Poznam tvoje ranjeno	srce	in tvoje izsušene žile. Postavljam ti spomenik	A
odšteva in naše delavce še podkupuje, naj eno vaše	srce	ne vzdrhteva, naj eden izmed vas ne obupuje	A
tisočerih luči in tam ob morjih človek, ki je svoje	srce	prodal, prazen in votel po tej samoti ihti.	A
naslonjen strmi, oči se izgubljajo v temno poljano;	srce	bi se ustavilo, vlak hiti; težko mu, ki ob tej	A
vlak hiti; težko mu, ki ob tej uri samuje ...	Srce	bi se ustavilo in potopilo v to tiho molčanje	A
in potopilo v to tiho molčanje temnih dolin,	srce	bi se ustavilo in bi se skrilo pred grozo, ki	A
Kdo te je slišal? In	srce	pregrne žalost oktobrskega polja. Oreh Zasadil	A
vrčkih kosilo žene nesó, njih oko je mrtvo, njih	srce	je mrtvó. In jaz grem med njimi v grozi spoznanj	A
75 . / le duša še čaka, da pride On mimo, te	srce	še čaka, da izpregovori. Vse je odeto v tišino	A
tod, dokler je čas! Vse oči gledajo isto luč,	srce	jo barva s svojo krvjo, z bleskom zvezda kliče	A
(Ni od zvezd zakrvavelo?) Ne,	srce	je hotelo: Od tod, dokler je čas! Poslednje	A
že moj obraz in moja roka brez moči in moje	srce	brez krvi ‒ in nad menoj triumf pravice bo razprostrl	A
angelov sijaj razsvetlil moj teman obraz, in	srce	moje trudno, ubito umrlo rado bi, da se spočije	A
Njegov ukaz. Tedaj bo svetli dih stremljenj, ki	srce	mi jih je rodilo, ponižanj, porazov in trpljenj	A
stran 91 . / Razočaranje Smrt je legla na moje	srce,	ogenj pod skalo pa ni zamrl; ubijaj, kriči,	A
vstajenjem, jaz se bom uprl. Smrt je legla na moje	srce.	Mislila je, da se bom strl.	A
delo kazalo bo človeštvu novo pot, in kamor	srce	genija hotelo, le tja za njim bo stopal zdravi	A
nič. In rekla mu je: do jutri tu mora biti	srce	tvoje matere, da ga vržem svojemu psu. In šel	A
svojemu psu. In šel je k materi in jo ubil,	srce	ji izdrl in je zbežàl, da ne bi roka zamudil	A
tja in sredi poti je pal, je pal, in iz roke	srce	mu je palo na tla. In ko je srce na tleh ležalo	A
in iz roke srce mu je palo na tla. In ko je	srce	na tleh ležalo, ko je ležalo sámo, tako, čul	A
vprašalo. In zaječalo od bolešin je materino	srce,	vprašalo: „Si se ranil hud� moj sin?” Romanca	A
se ga bal, in ko prišlo je tiho, podzavestno,	srce	mi zaihtelo polbolestno in sonca svit je žalostno	A
kako? Črna noč vso zemljo krije in vihar v	srce	mi rije, ena misel kri mi pije: O, kedaj bo	A

(leva okolica   beseda(e)   desna okolica   kratice avtorjev   kratice naslovov   (vse oznake)   št. povedi)

◁ ◀  301 401 501 601 701 801 901 1.001 1.101 1.201 ▶ ▷

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani