srce (401-500)

usta, lic solzà ne moči, naj tudi hrepeneče	srce	poči... III Ne, tvojega ni treba milovanja!	A
ko nebo zvezdà in drevja les, več biserov to	srce	moje shranja. Kot reka je, ki prej iz nje Hispanja	A
ti ne verješ, pa ti Bog oprosti, o ljubica, a	srce,	ti obupaj! II Kaj more biti bolj resničnega	A
sonce v čašo tenkozorno, oko nebeško v moje	srce	borno. Daj, ljuba, duše tajni vrt odpreti, približaj	A
blazno ljubavjo in skrbjo kot nežni cvet, da	srce	moje bode prazno, prazno!... Zato?...	A
na tebi, morjé, ti v srcu želj rodilo si. O	srce,	kaj si mi morje postalo, da bodeš nove želje	A
potopilo si?... . /\ .. stran 160 . \/ II Da,	srce	moje, ti si širno morje! Kako mračnó si bilo	A
161 . \/ III Zefir gladino morja valoví, v	srce	pa čustva silijo neznana, ki prej si vedno klicalo	A
preljuba moja, drugih rož ne bo plamteče mi	srce	ljubilo, ni drugih lilij s pesmimi častilo.	A
med spomini lahno vije in moje ranjeno drhti	srce,	in pozna ura v tihi noči bije in vedno še oči	A
plamen. . /\ .. stran 168 . \/ O, da bi tudi ti,	srce	goreče, ob grobu zadnje že biló postaje in vzdihnilo	A
ah da, v tem blaženem trenotki postalo ti je	srce	žgalen dar. V Tam v svitu nepozabljene mladosti	A
O kdo? Ah, neizraženi in neizrazni, naj	srce	te čuti ne v sladki, čudokratki le minuti, ne	A
prelestna, ej, ti si prejasna, toda jasnejše je moje	srce,	pridi, poglej, moja ljubica krasna, v mojega	A
stopajte, da si ne ranite belih nožic. Ni moje	srce	kak sultan goreč, ki mu je treba cel harem devic	A
bolj se in bolj! . /\ .. stran 180 . \/ V	Srce	neumno!V naravo poglej!	A
v natis. pesniki! . /\ .. stran 181 . \/	Srce,	a ti?Poljubuj!	A
Poljubuj! VI	Srce	neumno, a ti poljubuj, srce neumno, ti pesmi	A
Poljubuj! VI Srce neumno, a ti poljubuj,	srce	neumno, ti pesmi ne kuj! Rado bi, rado - a dokler	A
ljubke device nisem objelo, nikar ne vkazuj:	Srce,	ne poj mi več, srce, miruj! Ko pa izginejo črne	A
objelo, nikar ne vkazuj: Srce, ne poj mi več,	srce,	miruj! Ko pa izginejo črne meglice, da bom spet	A
ga njeno solzno je oko, k ljubčeku mornarju	srce	prezvestó. Popotnica Na postelji leži bolnà	A
gledal v tihe zvezde vrh nebá, prišla mu je v	srce	misel, misel bila žalostna: »Ni mi starišev	A
nocoj!« očetu je hčerka dejala; »in tudi ničesar	srce	ne želi.« Ah, to si lagala, gozdarjeva hči,	A
dejal, a nikdar ni vedel, a nikdar ni znal, kaj	srce	je mladi težilo... In prešel je dan in pretekla	A
vasice z naskokom, brušenim mečem v desnici, toda	srce	pa z besedo in okom marsikateri devici. Zorino	A
z besedo in okom marsikateri devici. Zorino	srce,	nezmagani tabor, vojnik vzel krasen in hraber	A
krasnó s koreninico, ah, drug jo je vsadil že v	srce	bolnó Pepínico. Pa bodi si!	A
pustite že vendar tuje kraje in vrnite se, v	srce	ozrite se! Kako samotno je tu v njem, kot v	A
Ah!	Srce,	srce, prej krasno, zdaj zanemarjeno, poparjeno	A
Ah! Srce,	srce,	prej krasno, zdaj zanemarjeno, poparjeno, pokvarjeno	A
bode zopet čisto in dobro, rahločutno, kakor	srce	tisto, še veste, v tistih lepih mladih dneh	A
sreče - smrt po delu sladke sanje! 2 Duh,	srce,	pred poludnem delujta, vase glejta, pomnita	A
glejta, pomnita, predstavljajta in snujta; duh,	srce,	popoludne delujta, Bog visoko, znanost je globoko	A
tvoj posili mi je vedno pred očmi; zdihujoče	srce	vroče vedno k tebi hrepeni. K oknu pridi, drug	A
najde kršen′ga. Za bele jo roké prijel, na	srce	stisnil, jo objel, je govoriti tak začel: “De	A
ga dadé. . / . / stran 70 . / Neiztrohnjeno	srce	Grob kopljejo, de zadnji mrlič bo vanjga dján	A
strupa ′z njih ne pile, ljubezni sladke, ki	srce	zapelje, bi z Romejovo Juljo ne čutile!” Učenec	A
v ti priči se prikaže Bogomila. “O, sem na	srce	moje, Bogomila! Skrbí je konec, žalosti, nesreče	A
vse do tebe videt′ póti, ni védlo kam se djati	srce	moje, tolažbe nisem najdla v taki zmoti. Obupala	A
nij resníca mirno méni govoriš. Móje	srce	je nesréčno ko ljubíti te ne smém; žálost	A
Z nesréče krája kákor blázen bútim. Li	srce	zópet žívo je sanjálo?--	A
noč prihája, témen plašč odéva svét.	Srce	pláka: cvétka vsáka ga spomínja srečnih	A
pláva. Očí medlé, bledí obràz, v nesréči	srce	táva. -- Te sólze naj te omečé, ti móji	A
-- -- -- V Tiha luna náme síje,	srce	mlado tožno bíje, na uhó doní mi: sam!	A
Tukaj bráte róko ti podájam oh, pri tem mi	srce	krvaví! V domovíni krásni tu ostájam a	A
6 ”	Srce	hrepení mi s tábo íti. Sréča míla spremljaj	A
Oh! dáleč preč si drágo mi domóvje po tébi	srce	móje hrepení! Od tu visóko lóči te goróvje	A
2 Ljubézen vróča mi	srce	ogréva ljubézen, ki do dóma mi gorí. Srcé	A
srca mójega je náda in védri in tolâži mi	srce.	4	A
ljubil sem rójstveno sélo krasnó, górel za	srce	sem blágo -- ki mi ostálo je drágo.“	A
1 Močno bíješ,	srce	mládo, po svobódi hrepeníš; pévalo krasnó	A
2 Mírno upaj,	srce	mílo -- up naj v tebi le gorí; kmálu bodeš	A
4 Torej	srce	togujóče bódi mírno, bréz skrbí, vsaj	A
brídko jóče, sólze vró mu z jásnih líc;	srce	pláka togujóče -- pólne so očí solzíc.	A
2	Srce	ti vesélo bílo, ni ti plákalo nikdár.	A
6 Déte to je --	srce	móje, ki gorkó za dom gorí in le žálostno	A
1 Ne zábim jaz te	srce	mílo, ki tak gorkó za mé goríš, ki vnéto	A
2 Kje zábil bi te	srce	sréčno, ki ljubim te takó gorkó in záte	A
3	Srce	te móje bo častílo; duh moj ne zábi te nikdár	A
sréče síje. A méni duh je pa temán in tóžno	srce	bíje. Le jaz za sréčo vso sèm ném -- vsaj	A
režálostno mi zrè okó in duh moj v tógi stóče. A	srce	móje pa močnó v žálosti se jóče. Togúj	A
mrzle in púste goré domačíje. Žálostno	srce	v tógi jim bíje, slédnjič pozdrávlja jih	A
. / . / stran 178 . / li némim gorám?	Srce	se nemírno dvigúje v daljíno, tja v nočno	A
Usmíljenja ní. In zlóbni duh sílni	srce	mu mori.-- -- --	A
Ker dom le trpí vesélja mu vzéma, mu	srce	unéma -- okó mu solzí.-- -- --	A
Tukaj bráte roko ti podájam oh! pri tem mi	srce	krvaví v domovini krasni tu ostajam	A
vsakem koti. Nikdar nimam ure proste,	srce	mi skrbi je polno, časa nimam gledat' hoste	A
JED�NA TOLAŽBA Proč	srce	hladílna je sréča, odbéžal mladósti je cvét	A
-- Oh! bíla je duša nemíla, ki v	srce	vsadíla mi mèč; se sréče je kúpa razbíla	A
-- -- I méne	srce	žéne tjà, a to molítev ní -- ne daje míra	A
polnó; a ní bil tísti več nagón -- to	srce	je tožnó. Ljubézen tiha se začné. razcvéta	A
zíma še šíri in píha še véter hladán, le	srce	pomlád mi ne vmíri -- prišél še radósti ni	A
le tóžno želí, pri tebi imélo nebésa bi	srce,	bolestno ječí. -- Doklér se mi tí ne odkríješ	A
A moč zvestobe ti omáhne, vsadíla si mi v	srce	mèč; nesréča, ki nikdár ne vsáhne ne zapustí	A
-- -- Da	srce	bi mu bíla lehka ptíca srcé želí si -- uka	A
poklíca. . / . / stran 192 . / Okó mi tvoje	srce	je razvnélo, da mir ne dá mi sreča več nobéna	A
A védel nísem, da je to le péna; preváre	srce	moje ni umélo -- le duša mi odslej je spremenjéna	A
-- Če	srce	se z močjó pred tábo skríva -- se znótraj	A
v nemíra létal nísem še temôto -- čutílo	srce	rane ní moréče. Izlíval v gláse sem lepódonéče	A
lepódonéče ljubezni upajoče vso krasôto, a	srce	doživelo mi je zmóto -- ki vníčila srcé mi	A
izletela, da tam dobi začetek srčni rani.	Srce	mi je vmorjeno koprneče, ljubezni zadnji	A
robu groba svoje sreče. Nezgoda prva kjer	srce	preveva, se roji drugi družijo nesreče	A
iz pesmi vsake líle. Obdano od nesréč se	srce	bráni, Ljubezen v njem počasi omedléva	A
Iskati je nevredno sreče dnéva. Cepiti	srce,	duh! ti proč ostani -- In pevec srečen	A
kakó želé si kupo smrtno spíti -- in	srce	v togi jim ljubezen péva.-- --	A
življenju tèmnem več se ne umíri -- -- cepíti	srce,	duh! ti proč ostáni!-- -- --	A
strmím! veselejše dneve žíješ; kratko srečo v	srce	líješ; lahek sen se duše loti, rádostno	A
dan; ko hladí te mesec bledi; z ledom	srce	si zakríjaš; ko spomladi čar odvíjaš.	A
je čas. Luna síje, burja bučí, mene pa	srce	bolí. SLAVEC	A
vsaka poje, sreči naj naznanja smrt. Ali	srce,	draga mati peti neče mi takó. Svetu hotel	A
Luna! kaj čaróbno svétiš, tak' prijetno	srce	nétiš, da modrosti ubežím! Zvezde zláte	A
In vendar je lepo to glasno življenje, in	srce	me vleče za njím. 4	A
vejévje šumí, to pesem naráve je svéta; in	srce	mi vríska, mi duša drhtí: nebeškega ljubim	A
dáje kélih. Prídite, preljúbi, k mêni,	srce	moje tolažíte, vínca mêni prinesíte, vaša	A
sêbe, ker nezvéstnik nísem vreden têbe!	Srce	dálo mi je dèkle mílo, njó srcé je moje pozabílo	A
têbe! njó srcé je moje pozabílo ter izdálo	srce,	ki me ljúbi ... Oj zató me, zemlja ti, pogúbi	A
Vzemi, vzemi pesmi môje! Silil bodem	srce	svôje, da v tolažbo več ne pôje. In	A
néha péti, vídi pesmij glás umréti néha	srce	mi živéti. 9	A
právi, bléd obúp mi kaže vsák. In samótno	srce	pôje žalostno še bolj ko préd; rad bi	A

(leva okolica   beseda(e)   desna okolica   kratice avtorjev   kratice naslovov   (vse oznake)   št. povedi)

◁ ◀  1 101 201 301 401 501 601 701 801 901 ▶ ▷

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani