srce (701-800)

hiše ve, lepo porisane! Veselo da mi Bog	srce,	pa volje da mi pisane! Na poljani Na poljani	A
spijo. Bogme, kam tako po cesti, Bogme, kam	srce	si misli? Ah, domov po tej grem cesti, kam srce	A
si misli? Ah, domov po tej grem cesti, kam	srce	drugam naj misli? Vzad, poglej, kipe mrakovi	A
drugje po listju kos se spenja; v vas k srcu zdaj	srce	hiti, a iz nebes ‒ vsa božja srenja! Notranjska	A
gorko hrepenenje, da nikdar bi vas ne poznal!	Srce	molči in pričakuje, a ni stopinje od nikjer	A
lice nje prebelo je, sredi zime še globoke mi	srce	veselo je! Truden, mračen, neprijazen, tih,	A
pot roma in hodi za rodom rod, prosijo tamkaj	srce:	lady grajske. Lady usliši tam vse ljudi ‒ dragega	A
tudi moj plinski konec. Zaenkrat še vadim, a	srce	je pripravljeno. PREKLETA PATETIKA Čutim te	A
naslonjalo potujoče materije, iz toplih oči špricne	srce.	Vrana me ljubi.	A
neba, prepleska obraze angelov, zapiči žarke v	srce	mimobežečih ptic.Premetava belino.	A
srečujeta v skrivnostnih iskrah noči. Izmenjata si	srce.	Ostati sam, za vekomaj, in na plečih nositi breme	A
prostega pada. . / . / stran 74 . / Umirjeno	srce	ni ničesar več pričakovalo, na prekatih pa je	A
piramido ali kocko ... ... odkrijem neiztrohnjeno	srce	in lobanjo. Vse je le trenutek.	A
besed od včeraj ‒ praznina, ki pita praznino.	Srce	se širi, razteza ‒ neka neznana snov, ga polni	A
iz pomaranč, nekaj slepih žit, mlečno goveje	srce	... Lakoto iz telesa povleče sočen poljub.	A
hudó bi bilo mi koga žaliti. Iz srca bodem v	srce	jim govoril; o da bi mogel z upom se tešíti	A
naznani! Priromal sem iz daljne, tuje strani, da	srce	se domá pri njej ogreje. Kje so možje, za vzvišene	A
soneti najslabši tebi merjen je, deveti, ker v	srce	nisem prav te znal zabosti. Velé mi, če imam	A
okovnjaki polne mere. . / . / stran 42 . / XL	Srce	mi krvaví, plamtí mi jeza; v fevdalstvo, hlapčevstvo	A
mladina bila nekedaj je druga! Ko mislim to,	srce	mi tare tuga; pomočka jaz ne vidim taki škodi	A
stranke šibam jaz napake, a materi zvestost	srce	mi hrani; vi tuji domovini ste udani, torej	A
tebi sem vzljubil ljudi, kaj čutiš, kako mi	srce	krvavi? Zajemi si, dekle, z dlanmi te moje prevroče	A
nad vami zdaj šumé ... Pa sem dala vam le eno	srce,	a tegá iz prs izrujte in viharjem ga darujte	A
« Ona pa davno v grobu spi,	srce	spomine si budi. V tesni kletki ...	A
nad mano žvrgole, spejo misli v domovino, v	srce	tiha žalost gre. Svidenje »Zdravo, mati, zdravo	A
tujini in brez vas še huje; za gorami, za valovi	srce	ne miruje.« »Pusti žalost, dragi, pusti, tisti	A
objema: »Zdravo, mati, sestre, oče! Od veselja	srce	vriska, od veselja joče!« Sirotek Tiho med	A
kot še nikdar poprej, po vas zakoprnelo je	srce,	ko ste v boj odšli. Kot suhi listi v vse smeri	A
O, bratje moji, kam ste šli? O, bratje,	srce	me boli! Prepeličke 1. Prepeličke v gnezdu	A
obseže, kar človeka na življenje zemsko veže. To	srce,	ki je objelo svet z željami, počivalo bo v globoki	A
dih zaveje: Spomenik grenak spomin - in grob	srce	je Bridka žalost, dvom, obup in skrb moreča	A
Ni prepozno? - Črv bridkosti se zajedel ni v	srce	že pregloboko? Kdo bi vedel?	A
ptičic in zelenih vej šumenje. V drobno bi	srce	ves nebes zaklenila in z očmi vso prelepoto	A
Z očmi te pač nisem iskala, iskalo te je le	srce.	Predramilo me je vprašanje: Kaj neki bi tukaj	A
bolečini kar lepih upov skriva še v globini, takrat	srce	bo srcu razodelo Molčalo morje je - midva molčala	A
mnogi živijo ljudje in slednjemu v prsih utripa	srce,	kdo joka za njo... Pomlad že prišla bo!	A
zlat; gorel je v soncu tvoj škrlat, omamljal je	srce	tvoj čar. Ko zvezde je prižgala noč in svet	A
sladkost, sončna svetloba, ki sem jo zajela v čisto	srce,	to je - moja mladost! V svet bi odšla...	A
višave polet duša vesela se dviga do neba. Čisto	srce	- ni mi drugega treba: moja je pesem - in moj	A
včasih rado prisluškuje, a jih ne razume duša in	srce.	Kaj mi mar razkošje žametnih zaves!	A
pesem mil je glas vetrov. Hrepeneče žejno ga	srce	posluša in z viharji poje, vriska mlada duša	A
Zjasnite nebo, preženite megle!« mi vriska	srce.	Spev tihi dolini Srebro se vsulo je na tvoje	A
Bistri valčki izgube se v kalni strugi meni pa	srce	umira v nemi tugi: Kalna reka, a ves čist je	A
Ne! - Studenček pač na svetlo mora vreti in	srce,	dokler si živo, moraš peti! Ob iztoku Po ravnini	A
stene oko se strmeče zazre v te kapnike ledene	srce	se zgrozi mu ob njihovi mrtvi krasoti. Glosa	A
slavec v tihem gozdu poje. V bridki pesmi	srce	moje slavo poje solz dolini. Kresna noč.	A
luči dneva, temni noči razodeva v bridki pesmi	srce	moje. V gozdu, v polju, sredi žit je šum na	A
samotno senožet, da pozabim ran, ki seka jih v	srce	krivični svet S hrupne ceste po stezici mehki	A
vsaj, tja v senožet, kadar nove rane seka mi v	srce	krivični svet! Kako nekoč bila mi draga ti si	A
zlatih luči utrinja, izgublja se vanj tvoje	srce	je prepolno bogatih, smelih mladostnih načrtov	A
trudno v globoko naročje morja mirno bo tvoje	srce,	ko izpije čašo bridkosti in sreče do dna... Skoro	A
Zdiš se mi žalosten in tih. Kaj ti teži	srce?	vprašujem. Ko misliš na prihodnje dni, se solza	A
ljubezen Daleč, tam daleč nekje drobno utripa	srce	v njem spi ljubezen do mene. Ustnice tiho drhte	A
napol odeta, bosa in drobna kot martinčkovo	srce.	Legel sem vanjo, ne da bi zaslutil, da je v	A
Moje oči niso več tiste, kot so bile, moje	srce	tudi ne in ne moje roke. Le deklica je ostala	A
po belih valih črna žalost prihaja. Na bregu	srce,	samotno srce nebo vse temnejše postaja. Kaj	A
črna žalost prihaja. Na bregu srce, samotno	srce	nebo vse temnejše postaja. Kaj boš z ubogim	A
vseh! ... a kdor pregleda té, spozna mu glavo in	srce!	NAŠA ZVEZDA Zvezda mila je migljala in naš	A
valih lunin svit trepeče, trepeče v deklici	srce,	želeče pa in koprneče očesci uprè na dno vodé	A
Kaj mi razkrilo boš, valovje? Nadjá	srce	se in ‒ boji! SAM Gorjé mu, ki v nesreči biva	A
bóli, a sreče užival sam ne bo nikoli. Odpri	srce,	odpri roké, otiraj bratovske solzé, sirotam	A
dolincem glasno razodeval, kar polni mi srečno	srce.	Ne, palice svoje ovčarske za žezlo kraljévo	A
spregovori besedico prijazno? Kedó, kedó razveseli	srce,	veselja prazno? Po svetu hodim čisto sam od	A
ko v tvoja zrem očesa, odprta v njih nebesa.	Srce	se v prsih mi topi zamaknjeno v nekdanje dni	A
žar, Gospodu žrtva ‒ vsako dobro delo. O, da	srce	gojilo bi vsekdar Ta sveti žar, naj živo bi	A
Kito cvetja mu je dala, s cvetjem dala mu	srce,	sama v vrtu je ostala, on po svetu šel od nje	A
glavó poveša, vene obraz, prej cvetoč, nekaj nje	srce	pogreša, solz ji potok lije vroč. Čez ograjo	A
studena voda ljubi, oj, kako pa bo to vroče	srce!	SVETA ODKLETEV Sen sanja srce moje zlat: odprto	A
/ stran 48 . / SVETA ODKLETEV Sen sanja	srce	moje zlat: odprto je nebo in ven se usiplje	A
neba. . / . / stran 50 . / Na večno stisne jo	srce,	ljubezni prve vnet, s poljubom sladkim govoré	A
ta poljub neba sladkost prešine vse stvari,	srce,	utopljeno mi v radóst, zamaknjeno kopni!...	A
pletel, gojil mladičev nikedár. Mrje mi v ječi	srce	ubogo, brezcvetna gine mi mladost ... pač mnogo	A
Samotno v kletki bom prepeval, dokler ne poči to	srce;	vam dušo mrzlo bom ogreval, in sebi bom hladil	A
strupenega zmaja. A meni kaj tožnost objema	srce,	ko cerkve spominjam se vrhu goré, kaj solza	A
svetišče upiram očesa, in groza skrivnostna	srce	mi potresa, v lepoto čarobno zamaknjen strmim	A
strmim. Ko zrem v svetišče nadzemeljsko to,	srce	mi neskončno je polno takó, kot zrl bi v odprta	A
posuto svetišče na vrhu višin? Kaj tožnost	srce	mi pokriva, kaj solza oko mi zaliva? ... SRCE	A
solza oko mi zaliva? ... . / . / stran 64 . /	SRCE	SIROTA Osamelo, zapuščeno dete tu stoji mladó	A
streho da? Ta sirota osamela ti, nesrečno si	srce;	záte nima zemlja cela brata ne in ne sestré	A
cvet je naš umrl, ne, da je življenje mraz to	srce	mi strl. Toda, ptiček, kaj za to, če umiram	A
Takrat se spomni, bistra Soča, kar gorko ti	srce	naroča: Kar bode shranjenih vodá v oblakih tvojega	A
mi, umrl ni oče še, za sestrami, za brati mi	srce	ne joče še. Še drage moje Bog živi, in zahvaljujem	A
ne krivdi ne zlobi nobeni; kreposti razmakni	srce	na stežaj, a skrbno ga strasti zakleni! To bode	A
pogled se upira, temán mi duh je in mračán, in	srce	tuge mi umira! DOMOVINI O vdova tožna, zapuščena	A
jaz? Ko misli vsakedó na svoje, kogá, kogá pa	srce	moje spominja se tačàs? Vas, zabljeni grobovi	A
živó lete, legák je tudi nam korak, a težko je	srce.	Saj ptičji rod se vrača zdaj domov, glasnó žgoleč	A
drhtim objokana reva. Saj tebi odprto je moje	srce,	saj tebi je znano vse moje gorjé. Okusila sem	A
sveti sirota potem še mogla živeti? To ubogo	srce,	to drobno srce, kako bi nosilo brezmejno gorjé	A
potem še mogla živeti? To ubogo srce, to drobno	srce,	kako bi nosilo brezmejno gorjé? O čuj, o čuj	A
zvezd nebo! Tam na zvezdnatem oboki čaka me	srce	zvestó. Tam se v veke bom združila ž njim, ki	A
krasno, tam ne odmeva spev sladák. Ti pa,	srce,	mi čuvaj cvetje, da mraz ne stre ga in vihar	A
strastno nam besni, da meni vsaj bi jo umirila!	Srce	mi pravi, da jo boš, če prej ne, ko me boš kropila	A
prvi, preganja ga kes kot stekel pes in ránja	srce	mu do krvi. Ogiblje ljudi se, njih sel in mest	A
za mraz! Saj nji cvete mladoletje, gorkó nje	srce	je, žareč obraz, in v prsih poganja ji cvetje	A
Iščó si novega stanja, selijo se v ‒ drugo	srce!	VZORI Z uzori se nikar ne bori, kot sončni	A
slovesu 85 Pomlad 86 Ptici 87 Slika 88 Spremenjeno	srce	90 Studenca 91 V travi 92 Zimski dan 93 ZABAVLJIVE	A
OSEBNE PESMI Uvod Dvigni se! ukaz mi reče.	Srce	pade mi v oblasti silne, prej neznane strasti	A
novo in ljubo me stresa življenje. Kak bije	srce,	kak noga hiti! Po žilah mi vre ponovljena kri	A
ti je grenkó. . / . / stran 9 . / Zatorej	srce	le čutom se vdajaj, in radosti se neizmerne	A
/ . / stran 17 . / Grlice Prazno blo je	srce;	ti mi, deva zala, novo moč življenja v prsih	A

(leva okolica   beseda(e)   desna okolica   kratice avtorjev   kratice naslovov   (vse oznake)   št. povedi)

◁ ◀  201 301 401 501 601 701 801 901 1.001 1.101 ▶ ▷

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani