Pobešal je glavo, nič vesele misli niso šle z njim. Peklo ga je, kaj Trlep plete, hudo skrbelo, kako bi zbogal Kostanjevico in Pleterje, a opat Egidij mu je spotoma tudi že dopovedal, da turški strah res ni več prazna beseda. »Nemara je pa le prav, da se samostanski učenci umaknejo v Ljubljano?« je začel verovati.