Jutranji močnik je kar zbadal v ustih, opoldanja skuhnja je bila tako čudnega okusa in večerna polenta polna surovih »štrukeljcev« nepredelane in neprekuhane moke, da smo puščali v skledi jedi, kar se pri nas poprej ni dogajalo. Kako je bilo tiste dni v izbi, kjer smo bili otročaji nastanjeni in samim sebi prepuščeni, sam Bog vedi, Reza se ni utegnila zanimati; ona žena pa, ki je ob kriku najmlajšega bratca, ko je padel z edine skupne postelje, vtaknila nos v izbo, je menila, da je v ciganskem šotoru lepše ko v naši izbi. Težko mi je bilo vse ozračje v hiši, ki se je zdela brez matere tako prazna, pusta in odurna.