ona (301-400)

Bleda je in drobna, kakor otrok.	Ona	ni kriva, če sili Lojz za njo.(Zunaj zaropotajo	A
Vse se zdrsne v strašni, preteči grozi.	Ona	zopet zgrabi Pečarico sa rame in ji kriči v	A
krepka najde svoj izraz, le rime njej slede, ne	ona	rimam. Preroški angel Ko smrtna že solza sili	A
Kdo bil je kriv? Ne jaz in ne	ona	‒ nje žlahtni stan in borni moj stan. Ah, pomnil	A
našo družbo, samotarka; vgánile smo, vgánile!«	Ona	pa je tam sedela, orosile so solzé njena lica	A
so njena okenca Zaprta so njena okenca in	ona	spi božji sen. A kje bi jaz spal, kako bi jaz	A
ne poje; poveša prav ljubko glavico svojo, in	ona	- dekletce je moje. Res, deklica, ti me ljubiš	A
lepa krčmarica, kak je gladka, kak je sladka,	ona	ima bujne grudi, ona ima dva podbradka! Do enajstih	A
gladka, kak je sladka, ona ima bujne grudi,	ona	ima dva podbradka! Do enajstih me ljubila, potlej	A
natakarica Fančka; na sredi ceste zdaj stojim, a	ona	znotraj spančka. Oj svetle zvezde vrh neba,	A
Jaz bom pop! Kajti	ona	je besedo dano prelomila, ni se bala k drugemu	A
V kotu drobni plamen žalostno trepeče.	Ona	gre pred kamen, žita vanj nameče... »Mlinarica	A
mladenke. Ej dobro, da služim drugače kot	ona	rumene denarce, kak sicer bi rezal si krače	A
vzdihnila zemlja in dala naturi cvetico; ljubim, dé	ona,	kraseča te sladko devico; ljubim, še jaz, ko	A
strasten, vroč objem. On bil je v njej in	ona	bila v njem. In angela teh duš sta stala pri	A
Tihih, bližajočih se korakov kot lahka sanja	ona	gre mimó. Oj, dober večer!	A
visokih korov, nebeških angelov kraljico ti, da	ona	biva sredi teh prostorov, ki fra Angelico ji	A
šele v morju drugo drug namaka, v nji on in	ona	v njem se izgubi. Tako se hrepené zediniti duhovi	A
»Čuj... Selima se jaz bojim. Da	ona	ne uide z njim.« »Oj bistroumni paša ti, al	A
ženka starà s tresočo, kaščeno rokó, da tudi	ona	zacinglja in milost veliko dobó. »Prišlà sem	A
vzel. Ej, tam pod dišečim kostanjem lagala se	ona,	tam vetrček vel nasproti z lahkotnim šušljanjem	A
da večer vsak h kapelici roma?« Ni vedela	ona	ni kaj ni kako in molče mu podala je belo rokó	A
214 . \/ Jaz nimam prav nič zoper to, ali	ona	je živa svetnica! In prejkone pojde v kak tih	A
hiši, k okencu pridi, Zorica, v moje naročje!«	Ona	ga sliši, ona ga vidi slišati, videti noče.	A
pridi, Zorica, v moje naročje!« Ona ga sliši,	ona	ga vidi slišati, videti noče. »Lahko ti noč	A
k okencu pridi, Zora, moj srček, vstani!«	Ona	ga sliši, ona ga vidi, pa se ulanca ne brani	A
pridi, Zora, moj srček, vstani!« Ona ga sliši,	ona	ga vidi, pa se ulanca ne brani... »Janko, a kaj	A
A moja voščila? Da bi kakor	ona	čez leta, čez dni brez vsega pardona storila	A
dnevi nekedanji, nje voščiti Vam ne morem več.	Ona	je kot sonce, ki v brezdanji, tihi ocean utone	A
v brezdanji, tihi ocean utone, ni ga več!	Ona	je zeleni list, v igranji valčkov bistrih gnan	A
igranji valčkov bistrih gnan od kraja preč.	Ona	je oblak, nad domovanji našimi na topli jug	A
daleč kakor sonce sije, a greste bliže, pa se	ona	za meglami skrije, a če ne boste zanjo vprašali	A
V hram poglejte, mi povejte, zvezde, al res	ona	spi; al posluša, me le skuša, al za druzega	A
vsak dan? Priljudna in lepa je njega hči; al	ona	zvestó za godca gori. Bil vel′ki šmaren prišel	A
oko, vse pesmi njegove nje hvalo pojó. Tud′	ona	obljubi le zanjga goret′, in godec presrečni	A
kraj tolážbe, okno málo! V večérnem hladu	ona	te odpíra, ki s kalnih mi očíj solzé otíra	A
Tiho, kakor sen izgine v mraku tisti hip;	ona	pa ostane bleda nema kakor kip. Gleda gleda	A
... Glej, ob mladem moži	ona	čudokrasna tam stojí, s reča ji na licu	A
kraljem ne bi menjal jaz. A kdó ve, če bi	ona	znala kakó jo ljubim prestrastnó kakó	A
kar čutilo je nekdaj.“ S strahom me pogleda	ona	in vsi trije obmolčimo; luna sanja tam	A
se glasí njihov veseli smeh. Med njimi	ona	- kak gorí od sreče ji obraz! Pozabljen	A
tujo zemljo. Tam daleč na tuji zemlji pa	ona	ob oknu sloní in gleda v daljavo in sluša	A
in dan te vnovič križa greh strašan. Le	ona	polni mi glavó, povsod jaz gledam njó, le	A
kar čutilo je nekdàj.“ S strahom me pogleda	ona	in vsi trije obmolčímo; luna sanja tam	A
Temnó je v sobi ...	Ona	spí, -- le tiho, da se ne vzbudí ... Ah	A
tujo zemljó. Tam daleč na tuji zemlji pa	ona	ob oknu sloní, in gleda v daljavo in sluša	A
-- Tiho zdaj	ona	spi, v grobu globokem spi -- sentimentalnost	A
ljubica nezvesta vé, -- sladko se nasmeje	ona,	meni pa tekó solzé. 13	A
potem pa se polagoma izgubljalo v daljavi.	Ona	je ležala na divanu s polzatisnjenimi očmi in	A
in dan te vnovič križa greh strašan: le	ona	polni mi glavó, povsod le gledam njó, le	A
temne portière zahreščàl je glas staríkav;	ona	vstane; v bolnem srdu zableščé se ji očí	A
- Za gardíno tam nad nama, tam je	ona	- in ne sama ... Čuj, kakó se smeje glasno	A
molčíte, da ne izvedó ljudjé. Tu je	ona	... ”Ah, kak dolgo vídel nisem Vas ...“ In	A
telo je in s strastmi mučeno srce ‒ kraj mene »	ona«	je drhtela, upirala oči je v me ... A v izbici	A
mlada, Ljubezen diha vsaka stvar. Molčé ozrè se	ona	name, Molče ozrem se jaz na njó; Oko z očesom	A
Ne učite bog ve kaj. Malo veste, kje dežela	Ona	ali ta leží; Vendar to pa bolje znate, Kaj življenje	A
rudeča tvoja knjiga Dobro vé nar manjšo stvar.	Ona	kaže ti na dróbno, Kam se tód, kam tod se gre	A
je že, jaz še ne spim; Pred duri grem, kjer	ona	spava, Da tam na merzlih tleh ležim. Mir sladki	A
večno si ném, Jaz v pesmi iščem si tolažila; Ko	ona	začuje to pesem, vém, Solzá se ji bo v očesu	A
«	Ona	pa davno v grobu spi, srce spomine si budi.	A
deklica stoji, na bregu nudijo se cvetke, a	ona	cvetkam govori: »Nabrala bi vas rada, cvetke	A
prste gledu policaj!«) Pri Stari cerkvi gre dol	ona	‚maža’. Voznik zamenja tablico.	A
in zdaj sta se našla. - - - Nenadoma sem jaz	ona,	ki sedi kraj tebe. Čutim tvojo roko na svojem	A
sebi v srečo in veselje. Jutri, ko ne bom več	ona,	ki sedi kraj tebe, bom od daleč ne da bi vedel	A
megle zavijaje tožijo morjá bridkosti luni.	Ona	se ljubezni verne usmili, ker skleniti z dragim	A
dobe si ti, oj jasni zimski dan, prepoln kot	ona	si svetlobe, kot ona ‒ mrtev in hladán! Po glavah	A
zimski dan, prepoln kot ona si svetlobe, kot	ona	‒ mrtev in hladán! Po glavah svetlo je in jasno	A
umori nekdanje obema drage sanje? Na skrivnem	ona	joka, in njemu srce poka. Pozabi Duša moja	A
od kje sinjina. Krilata je ptica edina, le	ona	sme preletavati cvet; ni v času strahov. Razcveti	A
Nihče jih ni videl, nihče jih ni čutil tako kot	ona.	Venec Bogovi na Olimpu ni venec za prosti	A
Ne obesi bolesti na veliki zvon!	Ona	se smehlja: cin cin cin. Srca ljudi so majhna	A
klap ‒ klap ‒ klap moj čolniček v trap, kjer	ona	sedi pred gradom in mene čaka. Psa na vrvico	A
svetle oči, ki na temna polja strmijo. Češnja in	ona.	Noč je asimetrija.	A
brinovka na Kras. Na polju že nikogar več ni, le	ona	preko gmajne leti. In samo lovec ji sledi ...	A
Bolest No, pridi, tam je ples in svetel smeh in	ona	je poslala povabilo, oko nje črno bo te pomirilo	A
je mlad fantič in ljubil, ljubil je dekle, a	ona	ga ni ljubila nič. In rekla mu je: do jutri	A
tema, ne tista tema, tema srca, ki dobro dé,	ona,	ki sega od goré do goré, od morjá do morjá.	A
Mi daš pozabljenja, opojni večer?	Ona	je mimo duše šla, ona odnesla je mir srca.	A
pozabljenja, opojni večer? Ona je mimo duše šla,	ona	odnesla je mir srca. Vse, o, vse je bilo zaman	A
ptička priletela, vrh kasarne se je vsela.	Ona	poje, žvrgoli, vse mlade fante prebudi. Mladi	A
bil, bi ne maral za njo. . / . / stran 88 . /	Ona	ima tavžente, jaz pa imam varžete, da jih bom	A
gledam in jo vprašam, kaj mi za povedat′ ′ma, al′	ona	se za oblake skrije, mi odgovora ne da. Gozdič	A
slan′ca pomori, men′ je le za dekle moje, če me	ona	zapusti. Prav na sredi moj′ga srca ena rožica	A
pod njeno okence, moje verne, drage ljubice,	ona	mirno spi, ona sladko spi in se nič več ne prebudi	A
okence, moje verne, drage ljubice, ona mirno spi,	ona	sladko spi in se nič več ne prebudi. Šel bom	A
V hram poglejte, mi povejte, zvezde, al′ res	ona	spi; al′ posluša, me le skuša, al′ za druzega	A
moja bo. Naj vso žlahto strela udari, ja, ja,	ona	mora moja bit′. Moja kosa je križavna Moja	A
najhujši je zlod′, če jaz bi bil hlapec, pa	ona	gospod. Neumne ne maram, je pravo gorje, če	A
planincah luštno je. Pastirica krav′ce pase,	ona	ima svoje špase. Pastir pa prav′: juhe, juhe	A
gorjancem. Dečva čaka, dečva čaka od zore do mraka,	ona	mora, ona mora, pa mora gorjanca imet′. Oj	A
čaka, dečva čaka od zore do mraka, ona mora,	ona	mora, pa mora gorjanca imet′. Oj, ta vojaški	A
daj, da b′ ga, Bog daj, v naše polje dela!	Ona	ga je, ona ga je v naše polje dela, naše polje	A
ga, Bog daj, v naše polje dela! Ona ga je,	ona	ga je v naše polje dela, naše polje, naše polje	A
Bog daj, da b′ jo, Bog daj, v našo goro dela!	Ona	jo je, ona jo je v našo goro dela. Naša gora	A
jo, Bog daj, v našo goro dela! Ona jo je,	ona	jo je v našo goro dela. Naša gora, naša gora	A
Bog daj, da b′ ga, Bog daj, v naše selo dela!	Ona	ga je, ona ga je v naše selo dela, naše selo	A
ga, Bog daj, v naše selo dela! Ona ga je,	ona	ga je v naše selo dela, naše selo, naše selo	A
nekaj novega od moj′ga dekleta zaljubljen′ga, da	ona	si ′zbira drugega, za mene ne mara nič več.	A
slanca pomori: meni je za dekle moje, če me	ona	zapusti. Ravno sredi mojga srca ena rožica cveti	A
daj, da b′ ga, bog daj, v naše polje dela!	Ona	ga je, ona ga je v naše polje dela: naše polje	A

(leva okolica   beseda(e)   desna okolica   kratice avtorjev   kratice naslovov   (vse oznake)   št. povedi)

◁ ◀  1 101 201 301 401 501 601 701 801 901 ▶ ▷

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani