Od njega samega sem zvedel, da je na koncu svojih študij obolel na smrt; da je ležal nekaj mesecev v dunajski bolnici zavoljo pljučnice in gnojne zarebrnice, da je prišel domov v goriško okolico k svoji materi bolj mrtev ko živ in čakal konca. Takrat se je na bolniški postelji poročil s svojo izvoljenko, učiteljico v domači občini, ki je želela poroke, da bi mu kot bolniška strežnica mogla olajšati zadnje dneve njegovega trpljenja, saj ozdravljenja ni pričakovala ne mati, ne ona, pa tudi on sam ne več. S podvojeno skrbno strežbo se je mlademu možu začelo obračati na bolje; po zdravniškem nasvetu je odšel k znancem na Gorenjsko, kjer je čez poletje bival sam z ženico sredi gozda.