oblak (201-300)

je za trenotek, da leží tam daleč nekjé velik	oblak	skrbi in izgubljenega življenja; leno čustvo	A
vročem, soparnem dnevu, ko vstaja tam nekje siv	oblak.	”Nikoli nisem videl tega človeka, nikoli	A
se je raztegal dolg, ozek, rdeče obrobljen	oblak,	krvava lisa na lepem licu neba. ”Sonce je	A
stala, ko je prišel mimo. Prišel je mimo silen	oblak,	ki se je vzdignil do nebes in jih je zatemnil	A
je vzdignil do nebes in jih je zatemnil. Ta	oblak	je bil rdeč prah, kri je vpila do nebes.In vse	A
njegov obraz ne kaže nobene razburjenosti več; le	oblak	na čelu je še pričal o minuli nevihti. ”Vi	A
Dunaj. Nebo je jasno ali nad Dunajem visi velik	oblak,	razprostira se od vzhoda do zahoda.Cestni prah	A
na prsa, na obraz, na oči. In skozi ta svetli	oblak	sikajo milijarde kakor bodalca ostrih, žgočih	A
ljudje razumejo in ljubijo ... Strašen je ta žgoči	oblak	nad mestom.Zidovje je ožgano in od ožganega	A
Ali tisti hip se prikaže tam daleč na cesti	oblak	prahu; množica se prične nemirno gibati in od	A
Oni veseli klici, katere je izzval prašni	oblak	na cesti, so kmalu potihnili.Zakaj pokazalo	A
kakor prej, nizko nad sivimi hišami bo visel	oblak	fabriškega dima -- in v dimu in prahu se bo	A
tiha senca je stopila v dolino: glava teman	oblak,	noge silne jagnedi na loki; svetla kosa, na	A
ogenj sodomski, ki ga je gnal veter kakor goreč	oblak	preko doline, nosil ga proti brezzvezdnemu nebu	A
vzhodnem obzorju, se je prikazal dolg, ozek	oblak,	rdeče obrobljen.Voznik je pokazal z bičem nanj	A
Prijatelj je odprl usta in izpustil iz sebe cel	oblak	višnjevkastega dima. ”Čemu kričiš, dušica	A
orumenelih papirjev se dvigne po dolgih letih, kakor	oblak	dišečega kadila iz kadilnice ali kakor dim iz	A
nisem videl, čisto belo. Nenadoma - ni bil ne	oblak,	ne senca ni bila - odkod senca? - se zatemni	A
Ulice so bile vse tihe in temne. Sivi	oblak,	ki je do poznega večera visel nad mestom, se	A
krivice -- pa ne bo več naključij! Odpihni	oblak,	pa ne bo več dežjà, pogasi ogenj, pa isker ne	A
Da bi jaz sam to vedel! Šle so, kakor gre	oblak:	pravkar je še visel na nebu, ali človek pogleda	A
če se je zgrudil ubit, se je vzdignil iz nje	oblak	prahu.Ob odru je stala lesena koliba, velikemu	A
zapihal veter, se je vzdignil kakor poleti bel	oblak,	bližal se tiho in jadrno, dokler se niso nenadoma	A
gladine; na obzorju, nad gozdičem visi tenek bel	oblak,	samoten na vsem nebu; visel je tam ves čas in	A
dvigala vedno višje lahna oranžna svetloba; tenek	oblak	se je razprostiral ob obzorju in njegovi robovi	A
gor se je bližal koleselj; vozil je jadrno in	oblak	prahu se je vzdigal za njim.Voznik je pokal	A
Sonce je bilo daleč skrito in velik temán	oblak	se je vzdigal iz doline na oni strani, segal	A
rep ladje na morju se je vlekel po cesti dolg	oblak	prahu. Vstal je bil tudi učitelj.	A
tako da je zabobnelo in se je vzdignil z odra	oblak	prahu.Smeh je završal preko dvorane, debeli	A
okna so bila zabita. Za procesijo se je vlekel	oblak	prahú.Kmalu so zavili na klanec.	A
vaseh; črne so bile vode, črno je bilo nebo.	Oblak	je visel nad pokrajino in se ni ganil; ne veter	A
videl sončna jadra. Ali prišel je po nebu siv	oblak	in je zasenčil barko.In takrat je Kurent videl	A
veselje, mladost in življenje?“ Temnejši je bil	oblak,	vsa črna je bila barka.Oči so ugasnile, pesem	A
združilo z zemljo, od zemlje do neba neizmeren bel	oblak.	V izbi je gorko in tiho, časih zapraskeče v peči	A
gledal na rumeno vodo, na pusto dvorišče, na črni	oblak,	ki je legal na zemljo, ga je obšla bridkost	A
Mimi je čutila dobro, kadar je legel nanjo tak	oblak	z vso svojo težo ter jo objel od vseh strani	A
potegnil je krepko iz pipe in se je zavil v gost	oblak.	”Kaj pa se je zgodilo?“	A
naslonil globoko na stol, spustil je iz ust gost	oblak	dima in je gledal pazljivo na Kačurja. ”Jaz	A
ulice na desni, na levi zapiha veter, pripodi se	oblak	prahu in kakor v gosto, zadušno meglo je zavito	A
groze. Procesija se je pomikala urno dalje,	oblak	prahu se je vlekel za njo.Časih se je vzdignila	A
ob bleščečih oknih. Na cesti se je dvignil	oblak	prahú; prikazal se je voz in na vozu bel slamnik	A
Zacingljali so zvončki, orgle so se oglasile na koru,	oblak	dišečega dima se je vzdignil izpred oltarja	A
počasi, premikal se je enakomerno ves veliki sivi	oblak	in le tupatam je sijala izza ozke špranje medla	A
okno, vlak se je skril za ovinkom, samo še siv	oblak	se je valil nad tirom, vzpenjal se ter se izgubljal	A
ter utonejo v jasnini; njih uboga dušica, bel	oblak,	plava samotna - barčica na neizmernem morju	A
kmalu, da nisem videl zgodnje pomladi. Siv	oblak	visi nad mestom; dež ga ne izpere, sonce ga	A
pod poletnim nebom visel nad mestom razpaljen	oblak,	težak, žareč; pa je zapihal jesenski veter,	A
do vratu zakopan sem bil pod ta črni, težki	oblak,	v ta dušeči prah.Šle so koprneče misli vsako	A
ugasnilo za gorami: pomlad, mladost, domovina; črn	oblak	na nebu, črna vdanost v srcu, to bo tvoj delež	A
bila lehko segla v roko, kadar sva gledala sivi	oblak	pad sivim mestom.Nekoč - mnogo let je že - se	A
včeraj ob oknu, ko je hotelo sonce skoz črni	oblak	in ni moglo!“ Molčala sva in sva pila čaj	A
svetloba se je vzpenjala višje in višje; dolg, ozek	oblak	je visel nizko na obzorju, podoben ploči iz	A
ponižanja ... Glej, Minka, duša moja ... kakor črn	oblak	je šel spomin po nebu ... stran se ozriva!...	A
kakor del vesoljne misli: drevo na poljani,	oblak	na nebu -- je hitel Grivar v dolino, da bi od	A
opotekel in naslonil ob mizo. Luna se je skrila za	oblak	in temnó je bilo v sobi. Zvezde so dremale na	A
svet. Cesta se je ožila, tam je že visel temni	oblak,	ki so se izlivali vanj umazani studenci iz tovarniških	A
gležnjev in pri vsakem koraku se je dvigal bel	oblak	in prah je padal na obraz in obleko.Nebo je	A
včasih se je vzdignil s ceste ali s strehe	oblak	suhega snega ter je planil mimo. Najstarejši	A
viselo nad nami do današnjega dné kot temen	oblak.	V nevarnosti je bil razvoj in napredek našega	A
so se potopile sladke misli, kakor črn, težek	oblak	je viselo nad srcem, nad sanjami ... III	A
od holma do holma rdeči plameni in silen črn	oblak	je prepregel nebo od izhoda do zahoda.In ko	A
nezaupnost je ostala in ostal je tudi strah. Črn	oblak	je ležal nad dolino šentflorjansko in se ni	A
zlatimi pločami. Zdaj pa zdaj se je dvignil	oblak	prahu, obstal za hip v zraku, podil se po cesti	A
plamen ravno nad našo hišo. Za hip ga je ovil	oblak	gostega, črnega dima, a ta ovoj se je zopet	A
vesoljnosti tiho premikalo, kakor neizmeren	oblak,	in da se prikaže kmalu, kadar se nagne do obzorja	A
hiš in fabrik kakor siv dim ter se spajala v	oblak,	ki se je komaj časih nekoliko zazibal, stresel	A
onemogli, ko so prisijali trudoma skozi gosti	oblak	do okna, v sobo. Na večer sta se vrnila v	A
nad tem zadehlim življenjem tisti težki sivi	oblak,	ki se je skoro dotikal najvišjih streh in ki	A
pogleda, milosti. Voz je švignil mimo - bel	oblak	belih rož se je vsul na tla, v jarek, pred šiviljo	A
nagnil k mojemu ušesu, da mi je puhnil v lica	oblak	tobakovega dima. ”Ali vidite to žensko?	A
odvezala ruta, Pavle je zgrabil za klobuk; črni	oblak	nad njima se je spustil jadrno k zemlji, gozdovi	A
šumele in so se razmikale; kadar se je prikazal	oblak,	jima je pljusnilo v obraz. ”Ali še veš?“	A
visokih nočnih streh; luna se je skrila za bel	oblak,	ki je vztrepetaval ter hitel proti zapadu...	A
ležala okoli ramen. ”Ali vidiš, žena, tisti	oblak?	“ ”Vidim ga!“	A
in brez opore sredi žalostne pokrajine kakor	oblak	na nebu.Tupatam se je dvigal - jagned, je samevala	A
tiste gore, ki se vzdiga kraj neba kakor siv	oblak!	- Zadel je butaro in se napotil.	A
ki so se vzdigale v sončni daljavi kakor siv	oblak.	Toda pretežka je bila butara, že je omahoval	A
hribu, ki se je vzdigal na obzorju kakor siv	oblak	...Tam mu je prihajala ona naproti; lep je bil	A
pa je slišalo peket kopit; videlo je prašni	oblak,	ki se je jadrno bližal; in je vzklknilo:	A
Kdo neki pride? Na južni strani se dviga	oblak	prahu, iz njega plane prapor: petdeset konjikov	A
nekaterih se poloti malodušje, ko zazro temni	oblak	turške vojske, nemirni se premikajo v sedlu	A
razprostre roke. Izpod križa se izvije temen	oblak,	in ta oblak se zavalovi v ravan, žene ga veter	A
roke. Izpod križa se izvije temen oblak, in ta	oblak	se zavalovi v ravan, žene ga veter, bliže in	A
kot vihar valové na lahnih krilih, vetrovni	oblak	jih nese proti šumi krivih mečev ... Herbart gleda	A
Ne vem, zdi se mi tako.«	oblak.	V senci je zavelo hladno.	A
čelo se mu je stemnilo . / . / stran 33 . / v	oblak	in težka rdečica mu je pokrila lice.Mrmral je	A
svojem obličju in jo je zajelo kakor opojen	oblak:	»Ali si sama po sebi ali nisi?« Lojenka na mizi	A
so čvrčali skržati v nizkem grmovju. Temen	oblak	je visel nad severnim tolminskim kotlom. »Moker	A
škripljejo kakor dude in kuhajo oblake in temó.	Oblak	in temà pa se nekje na sredi, kjer se sape tepó	A
da mešine hrupijo kot strašne dude in bruhajo	oblak	in temó.Sredi v mokri vetrovini hodi on sam	A
drugo. Nad dolino je rasel iznad Kosovta sivkast	oblak	in zaslonil sonce.Ko se je razgrnil nad Svetim	A
pesem brenčečih medenih muh, ki so se kakor	oblak	sipale s polj, da se otmó pred bližajočo se	A
se je zvezalo v punt, ki je visel kot strašen	oblak	nad središčem dežele; uporna množica je pljuskala	A
Nad trgom ugasne sonce. Prvi poletni	oblak	gre mimo, težek, teman.Vetrič razgiblje strašno	A
spogledala. Nad gozdom je povrhu visel čisto črn	oblak,	dišalo je po svežem snegu. »Mama bo	A
torbice cigarete, si eno nažgala, puhnila v zrak	oblak	dima ter dejala: »Kdor zna sam domov	A
deževnega dne, ko se je nad Šmarno goro menda utrgal	oblak,	starši in moji starejši bratje pa so vedrili	A
obseva!« In res je takrat nad goro plaval velik	oblak,	ki je jemal vaše sončne žarke, tako da je bil	A
skrivajo. Ko sva pristopila, se je potegnil temen	oblak:	toliko se jih je skrilo pod skalo. In	A
močno prebledel, pogledal temno, in kakor črn	oblak	na nebu razprostrl se mu je srd po ošabnem obrazu	A

(leva okolica   beseda(e)   desna okolica   kratice avtorjev   kratice naslovov   (vse oznake)   št. povedi)

◁ ◀  1 101 201 301 401 501 601 701 801 901 ▶ ▷

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani