ob (501-600)

moreš prešteti še svojih kodrcev na glavi ‒	ob	kratkem vse je dvomno. Ah, in um naš zahteva	A
je puhnila taka vročina, da skoro prišla bi	ob	luč spomina. »Moj Bog!	A
naprej od zemlje?« V tem hipu se Naman spotakne	ob	kamen, ki ven ga je vrgel iz kotla plamen »E	A
tebe ‒ mene. Kaj si čutil v lepih krajih, kjer	ob	mirti sanja lovor? »Tugo po domačih gajih.«	A
zadeni svoj križ! List se odtrga z drevesa	ob	cesti, v vetru umre neizraženi vzdih, kdo ima	A
bi splaval rad v neskončno dalj, a se razprši	ob	skalni steni ...	A
Uporabljajoč telo, da uniči imperializem ‒	ob	zori je odpadel gumb 19. Otrok v meni se ziblje	A
nad globoko vodo . / . / stran 22 . / 20.	Ob	sotočju reke čakam 21. Pološka jama ‒ tema starejša	A
v šumečem lesi raste breza srebrolista. Tam	ob	belem mlini pod visokimi kolesi vije se vodica	A
gnezdece, predrobno je zapel. Kot o večerih poje	ob	senčni stružici o svoji lahki ljubici, o plahi	A
motiš, že davno oni tam v črnem plavajo morju.	Ob	pisano ladijo pljuskajo tam, a nad njimi letijo	A
cvetica, ti drhtiš i pred sapico boja. Kot	ob	uri nevihte hudi se ti zožijo grudi, ko se prikažem	A
tudi na preroškem dvori so pesniki tam spodaj	ob	Parnasu. Kar modra Pitija v preroškem glasu	A
nobena steza skozi, tam bela se je vila skrivala,	ob	zori se v studencu vmivala. Če videl starec	A
siroti, ki šla po trnju v noči brez zvezdíce	ob	breznih po brezkončni, strmi poti samà...Ah, kaj	A
življenje čaka, telesnih radosti le konca ni.	Ob	Bramaputri Ganges se pretaka, a večni Himalaja	A
In zrl sem vrt Edéna.	Ob	krasnih rožicah so sikale tam kače in cvetove	A
»Ni.« In stal pri vrti in plakal sem	ob	nadeji potrti. III O demon, demon, kaj mi	A
zidanja v bližini morja. Tam je pot nasuta,	ob	poti pa stoji samotna uta,« tako je rekla, dražestna	A
orožji, ne, kot Prečista z rožicoj v podnožji	ob	liliji visoki, ozkolisti. Pokazala si nase:	A
na realnih tleh peklenskih se cvrl in pekel	ob	pohotnih ženskih... VIII O, ljubi, duša, in	A
stran 168 . \/ O, da bi tudi ti, srce goreče,	ob	grobu zadnje že biló postaje in vzdihnilo že	A
iskal. In joj mu, kadar bi ga vjel. takoj bi ga	ob	glavo del!« »Ho, ho, dasi preseda ti, to moram	A
mračne lese v širni ocean. Teci, nesi šopek	ob	bregovih teh, ob vaseh in mestih na valovih	A
širni ocean. Teci, nesi šopek ob bregovih teh,	ob	vaseh in mestih na valovih teh. Tam na morju	A
lica razvneta. Zasmejal se starec in tlesknil	ob	dlan: »Ho, hčerka, od kdaj pa je to - samostan	A
je v pušavi; zginila je, ak pobrana ni bila	ob	uri pravi. Kak lepó se rosa bliska, dókler jutra	A
pregnana od vročine. Rožice cvetó vesele le	ob	času letne mlade; leto pošlje piš in strele	A
bilo ni nobene, nobene očem bilo bolj zaželene	ob	času nje cvetja dekleta ne žene.‒	A
prebivavcov, ker vsak svojo vedno goni. On	ob	drugi si pomladi zbere tiče mladokljune, jim	A
vajni zvezdi, Dioskúri! kadar razgraja piš	ob	hudi uri, ko se tepó valovi, grom udarja ‒ zakaj	A
Ko zor zasije na mrličov trope, ležé, k′	ob	ajde žetvi, al pšenice po njivah tam ležé snopovja	A
malikov zapustila vero krivo, de je bežala ta, k′	ob	sonci slana, de dal krstit′ je óča glavo sivo	A
lagodna in polna strasti je dolgo	ob	meni krožila, pred svitom se v noč je	A
skržati so peli in pod brnistro v senčici,	ob	stari kolibi vegasti, je sonce slepilo za	A
koščenimi, pod njenimi udi trhlenimi. Še zdaj	ob	istem bregu hodim in v morju si hladim obraz	A
čèz skále, kaménje predrzno šumí. Cvetlíce	ob	vódi cvetéjo in ptice ob grmih pojéjo.	A
šumí. Cvetlíce ob vódi cvetéjo in ptice	ob	grmih pojéjo. 5	A
sprejmi, senčni gàj. . / . / stran 204 . /	OB	IZV�RKU Tjà na vas, vodíca srebropéna	A
govôri, duši slàdki sèn umôri, mir mi dàj	ob	ráni zôri. In od zôre pa do mráka, duh	A
žarki lune ti medlíjo, ter počasi lezejo	ob	steni: da hladijo mi duhove močne, da	A
prikazni skrívijo se v gúbe, in z rokámi se držé	ob	bokih, in nazáj se nagnejo jim gláve -	A
vrba šepetala: ”Jamo koplje star grobar	ob	meni, koplje v zemlji jo neposvečeni.	A
pogrebu niso mu zvonili, ni duhovnik molil	ob	gomili: saj je živel, saj umrl je bedno,	A
med krasnimi grobovi stal grobar je spet	ob	jami novi ... Zazvonili so zvonovi krasno,	A
od sveta ... Spet zaplaka ljudstvo naokoli,	ob	gomili pa duhovnik moli: Bog ga sprejmi	A
prstan zlat in pa uhane zlate. V treh nedeljah	ob	jutránji zori izprehajam že se v belem dvori	A
SV�DENJE V mraku hladnem tam	ob	oknu žalostna stoji ... ”Tri so leta že	A
obupni, bledi ljubček tod je hitel res.“ In	ob	jezeru se tožno, sova oglasí ... njé, le	A
ni moj ljubček bežal, sova, tod mimó?“ In	ob	jezeru ji sova govorí takó. ”V temno jezéro	A
sladkim v mé uprla si okó. Stal sem žalosten	ob	steni, onemógel od željá ... Da bi bila	A
za trenotek le samá. Drug ti je sedèl	ob	strani róko v róko ti je vzel, in govoril	A
ODPELJALA Davi se je odpeljala; tožen sem	ob	poti stal in pozdravov sto iskrenih še	A
splašili ko vžíval pod tabo najlepši sem raj	ob	svoji mladenki premili! OJ SOLNCE; PRISVETI	A
časih srečno čutílo je srcé, da upati	ob	tebi v najlepšo srečo smé ... O, ČAS	A
moreči jad, in strto moje srce plaka	ob	grobu nad. Ne plakaj ti, ki upal nísi	A
sem o tebi; vrnila se je lepa noč ko ti	ob	meni si slonela, poljubljal jaz ti lica bela	A
in če pridem solncu do zibelke, če umrjem	ob	njegovem grobu - duša moja hoče maščevanja	A
mi iz haréma devo je odvèl. Oj kakó bi	ob	devojki cvètel zàme raj, pa jo Ali onečasti	A
se blišče od jasnega nebá zefir pihlja	ob	tihi mirti lávor šepetá ... Poznaš jo li?	A
... Glej,	ob	mladem moži ona čudokrasna tam stojí, s	A
skrivnem hrepení, da bi izdahnil od strastí	ob	strani njé življenje svoje, odkriti ji mi	A
se vrneš ti. . / . / stran 252 . / DV�REC	OB	LJUB�JI Prebudílo se je solnce, razpršilo	A
mu boječe za trepalnic gosto senco ko	ob	poti dve nedolžni žalostni vijólici ...	A
sredo gre natore drevored v podobe žnore.	Ob	cesti so topoli redki in med njimi so presledki	A
ostavila. Šla si mimo kakor tihe sanje, in	ob	uri tisti sem spoznal, da sem sam na vsem	A
srdito se črni valovi tepó in čoln se zadene	ob	čoln. In prvi zleti čez široko morjé,	A
vé; in drugi več doma ni našel nikdar,	ob	valu visokem zdrobi ga vihar, z ostanki se	A
zemljo. Tam daleč na tuji zemlji pa ona	ob	oknu sloní in gleda v daljavo in sluša	A
. / . / stran 35 . / Jaz sem te čakal	ob	poznem mraku in z mano so čakali beli	A
Kadar odidem, ne glej za mano, ne stoj	ob	oknu, ko pride vlak, ne devaj, Anica, roke	A
mimo mladih kostanjev, skoz jasni večer,	ob	nas siromakov špalirji. Poznam te obraze	A
truden in lačen in ves bolan se spotikam	ob	vsakem koraku. O kaj sem ti storil, pravični	A
na okna? Po veži odmeva neznan korak	ob	pozni, polnočni uri; pred oknom se ziblje	A
črni jezuitje pod zelenim baldahinom; a	ob	poti rože tihe čakale so hladne rose in	A
v tihem smehu; zasmejale so se rože	ob	aleji; in od smeha, od neskončne veselosti	A
perotih dviga se do néba, do Jehove ...	Ob	belo róka Salomon opira trudno glavo,	A
vzdihi sužnih prs nocoj iz njih zvenijo ...	Ob	belo róko Salomon opira trudno glavo,	A
mojo ljubico bolnó, bolnó in zapuščeno;	ob	krovu mirno tam stojí, na golih prsih pa	A
bled, mrtve oči; križ pozlačen držé roké,	ob	odru lilije stojé. SULTANOVE SANDALE	A
INTERMEZZO V NEBESIH Visoko tam nad zvezdami	ob	oknu Bog sloni in Azraelu angelu otožno	A
zemljo dol hití, visoko tam nad zvezdami	ob	oknu Bog sloni. ROMANTIČNA NOVELETA	A
NOVELETA Noč pomladna je objela beli dvorec	ob	potoku; tam za vrtom, izza góre prisijal	A
že smrt dahnila na upali ji obraz; in	ob	vzglavju mlada žena - mramornat obraz, lepota	A
v okovih. Kadar so v očeh gorele solze	ob	spominu nate, kadar je bledèl obraz moj	A
stran 86 . / SVEČANOST V VARŠAVI	Ob	odkritju spomenika Mickiewiczevega, l. 1898	A
carjevih okvirju na odru okrvavljenem leži,	ob	njem stojé opričniki v špalirju. En sam	A
meglà in mrak, ki tava po svetu okoli, kakor	ob	vlažni, dolgočasni jesenski noči po enakomernih	A
zalezuje človeka od rojstva. To je bilo po priliki	ob	tistem času, ko so napravili v Ljubljani velik	A
sodili nad mano veliki duhovni in farizeji.	Ob	tistem času sem odprl oči in sanje so se izgubile	A
Od daleč je bil podoben tem dušam, ali še	ob	pravem času je zavrgel svojo nedolžnost in je	A
ljudem prijetnega človeka gleda še zmerom -	ob	lepih spomladanskih dneh najbolj - vesela in	A
življenju, nezgod in grenkobe polnem. Dà,	ob	lepih spomladanskih dneh, ko sije sonce z ljubeznivo	A
gotovo znana tudi tebi, ker jo pripovedujem	ob	vsaki priliki: takó, kakor imajo nekateri ljudjé	A
hladnà, temnà, pri nji pa luč gorí svetlà;	ob	postelji stojé ljudjé, pobožno sklepajo roké	A
zemljó. Tam daleč na tuji zemlji pa ona	ob	oknu sloní, in gleda v daljavo in sluša,	A
srdito se črni valovi tepó in čoln se zadene	ob	čoln. Čoln prvi zleti čez široko morjé	A
kdo vé? A drugi več dóma ni našel nikdar,	ob	valu visokem zdrobí ga vihar, -- z ostanki	A
zgodí! Ne misli, da se ta ljubezen vroča	ob	svítu luninem o polnoči s sentimentalno pesmijo	A
na okna? Po veži odmeva neznan korak	ob	pozni, polnočni uri; pred oknom se ziblje	A

(leva okolica   beseda(e)   desna okolica   kratice avtorjev   kratice naslovov   (vse oznake)   št. povedi)

◁ ◀  1 101 201 301 401 501 601 701 801 901 ▶ ▷

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani