Pozno je, Anica, Bog s teboj! Kadar odidem, ne glej za mano, ne stoj ob oknu, ko pride vlak, ne devaj, Anica, roke nad čelo, ne kliči me z rosnimi očmi; glej, kaplje grenke so prišle do roba, do vrha napolnjen je kelih moj.
Bog s teboj, Anica, glej, zasijalo je rosno zlató nad platanami, lahke megle kakor sanje plavajo nad poljanami.