”O ljubček, ljubček, kaj molčiš, zakaj v obraz tako blediš, zakaj se v stran oziraš?“
”Poglej, nevesta, o poglej tam bledo, mlado ženo, oj mojo ljubico bolnó, bolnó in zapuščeno; ob krovu mirno tam stojí, na golih prsih pa ji spi otrok moj zapuščeni.“
”Oj zbudi, zbudi se, moj mož, pri tebi jaz sem sama, krog naju morje je samó in pa nebó nad nama -“ ”Kakó me vabi spet nocoj s pogledom žalostnim s seboj, da ljubim jo kot nekdaj.