ob (401-500)

in ANDREJ (vihravo pridrvita na pozorišče.	Ob	levem boku maha vsakemu izza pasa namesto sablje	A
petkrat poženeta drug proti drugemu in merita	ob	vsakem srečanju drug na drugega z bezgovimi	A
. TONE in FRANCELJ (vržeta vsakikrat	ob	srečanju vsak svojo bombico ob tla). FRANCELJ	A
vržeta vsakikrat ob srečanju vsak svojo bombico	ob	tla). FRANCELJ (po zadnjem srečanju): Stoj	A
in FRANCELJ Bova, bova. (Se sklonita vsak	ob	eni strani Kokalja na mizo.) TONE Po svoji	A
predobro spoznali. MENTEJ Pišite, če ne boste	ob	službo.Zaradi zank in zajcev.	A
KOKALJ O, bog se me usmili.	Ob	službo.Me žena ubije.	A
A moči in uma ni več.	Ob	bradi si tipati dadé, ne da bi se postavili	A
TUGOMER Ni jaz ne toliko. A to se samo	ob	sebi razumeje, da morajo Franki nam toliko in	A
ponudijo zvečer obed v šotoru mejnega grofa Gerona.	Ob	dolgih stolih sedimo pri jedi in pijači.Frankov	A
. / stran 77 . / vzeli, kateri so jih bili	ob	steni naložili.Jaz svojega meča nisem bil odpasal	A
PRIZOR VERONIKA sama: Ah, ni prav, da tako	ob	praznih govoricah in sanjah izprašujem posle	A
pomenja, to veš, saj poznaš naše hišne postave.	Ob	tvojem imenu bode za menoj stala čast in slava	A
HERMAN Ha, glej, vendar je prav, da sem prišel	ob	pravem času.Torej, Fric, kratko pa dobro ti	A
človekovi volji protivja nahajajo, povsod trčiš	ob	zadržek.Soteščanu, ki vstopi: No, pojdi sem	A
spusti pismo na tla, poseže z obema rokama	ob	glavo: Moja hiša se podira. Živega sina sem	A
Večeri se že. V Dolenčevo krčmo, ki stoji	ob	cesti, prihajajo ženske in otroci.Stiskajo se	A
Ne zaslužiš krajcarja. Še	ob	zdravje bi se pripravil, če bi ostal.Pa sem	A
tretje leto jih pride nekaj iz vasi nazaj tako	ob	tem času.Na slab pridelek nalete, pa je treba	A
Umazani so, obleka je obnošena. Vsak ima	ob	strani natlačeno lovsko torbo, na rami tesarsko	A
Vse naokrog je zeleno in senčno.	Ob	strani se vidi kegljišče.Fantje kegljajo, se	A
na kegljišče in nazaj ter strežeta gostom.	Ob	mizah sede ljudje, moški, ženske, fantje, dekleta	A
so. Prej ga je človek vsaj vsako nedeljo in	ob	praznikih videl.Zdaj nimaš groša; še za močnik	A
Vem, vem. Slabo se živi sinko	ob	dninah, kaj ne?Ha, ha!	A
Ha ha! (Se vdari	ob	čelo pa po prsih, stisne pesti in jih strese	A
spominjate onega Bregarjevega Janeza, ki je	ob	nedeljah bos pasel sosedove krave na paši?Vi	A
morala tja... v Ameriko... (Sede na kamenito ograjo	ob	cesti in joka.) (Zastor pade)	A
(Pogleda na uro.)	Ob	desetih smo lahko tam. Košir.Prijatelji, verjemite	A
Kako hitro je vse prišlo! Poleti	ob	sejmu še vedeli nismo za Ameriko, in zdaj gremo	A
Pečarica vodi Zavrletovko. Ali ženska, kaj ste	ob	pamet!. Saj jih nismo devali v grob!	A
če nečeš biti zaprt. Zimovka buta z glavo	ob	miso.Kaj naj počnem, ljudje božji, kaj naj	A
Nikar tako, botra, nikar!	Ob	zdravje se pripravite. Na otroke mislite in	A
valí, V naróčaj jih Dúnavu tira. Čoln ziblje	ob	bregu se tam, A ribič mi v njem sedí sám, Na	A
továriši, sije že dan! In súlice óstre in meče	ob	dlán!« »A kjé nam je vójvoda?	A
26 . / »Ej skôro, ej skôro me v grob položé,	Ob	njem se nasêlite ptičice vé, Iz srca cvetíce	A
jo! ‒ tam iz nizke koče: Ribičeva hči je tam	ob	reki, Znana mi po lici in obleki.‒	A
/ . / stran 42 . / Čaša nesmrtnosti »Kadar	ob	smrtni uri duša stopi človeku do grla.. Kdó	A
Turban písan diči rôso glavo, Damaščanka mu visí	ob	boku; Knjiga sveta je pred njim odprta, ‒ Koran	A
poslednjo mi željo, Zgodí se ti, česar želiš.« »	Ob	Móravi oča moj stari Tam spet mi je stopil na	A
željo, Izpólni jo tvoj gospodár.« »Tjà h koči	ob	Drini deroči Zdaj plavam čez dól in goró, Otrôke	A
gluho tja tihôto Po neznanih potih, temnem lesi,	Ob	prepadih, med brlógi ... Kjé si?	A
prepéva psalme; Sveti vzdihi mu iz prs kipíjo, Ko	ob	zárji ptice žvrgolíjo. Izkušnjave ni je tukaj	A
Mohorko! Saj znan vam je málin njegóv V dolini	ob	bistrem potoku, V zatišji vrb, jelšjih vrhóv	A
potoku, V zatišji vrb, jelšjih vrhóv. V dolini	ob	šumnem potoku Kolesa se vedno vrté, A mleti	A
Cesta po polji gré béla.	Ob	cesti krčma mi stojí samôtna Krčma ‚Pri lipi	A
Tod obsoréj, Popótnike da časih rado straši	Ob	cesti téj.« Pa bil je Martin svoje dni voják	A
stok ... Koljó jih zverí človeške. Hun vlada	ob	Nádiži bistri povsód, Ní varnega več pred njim	A
V rúpi kakor v kádi véliki se zbira. Dlan	ob	dlan vesél si Simon Peter póči: »Kópel je gotova	A
gorskega dnú!« »Ti sanjaš tu sanje stoletne,	Ob	boku ti meč rjaví, Tam zunaj, tam zunaj pa národ	A
smo ravnokar prišli.« Junaških par pleč se	ob	duri uprè ‒ S stežájev na mah ko samé zagrmé	A
Stojan ves zamišljen, Poljublja že sèn mu očí ...	Ob	prestôla vznóžji se naslóni, Zadrémlje, zadrémlje	A
krških. Ako pak se čara ponesreči, Sava teče	ob	obroku bistra, Onda, sósed, tí dobódeš stavo	A
Otroku 31 Svojemu ptiču 35 Vrbsko jezero 40	Ob	sestanku 42 Prekasno! 45 Tovarišem 46 Obgovarjan	A
Smrt ‒ nevesta 132 Sveti kelih 135 Azma 138	Ob	vrnitvi 143 Vzori 145 Sodba sveta Ne upaj	A
‒ Uveriš se, da svet popraša	ob	vsakem delu prej: čigavo? Potem presoja dela	A
Da pač! Za gorami	ob	Savi igrajo nebeške zarnice, kot daljni, ognjeni	A
cvetja drobne kite po tleh po stolih razmetane,	ob	jutrih sončnatih nabrane z večerom tihim usehnite	A
zdaj. . / . / stran 26 . / Pestunji Le sédi	ob	meni, péstunja mila! O letih mladostnih mi ti	A
ločje in trstje ‒ ni je cvetice, da bi ti klila	ob	strani vonjiva. Vlahinja, tajna reka!	A
poješ kot nekdaj, glasno in lepo. Ti poješ	ob	meni, kot pel si pred leti, ko zrla pred sabo	A
bistre vode. . / . / stran 36 . / Ti poješ	ob	meni, kot pel si ob časi, ko v Vlahinjo nama	A
stran 36 . / Ti poješ ob meni, kot pel si	ob	časi, ko v Vlahinjo nama pogled je strmel; na	A
zveneli, ko sončni je žarek zašel. Ti poješ	ob	meni, kot pel si za dobe, ko gledala cerkev	A
dobe, ko gledala cerkev sred belih sva hiš,	ob	hramu cerkvenem ovenčane grobe, na grobih ovenčanih	A
naših prelitih solza! . / . / stran 42 . /	Ob	sestanku (A. U.) O, da si zopet tukaj, draga	A
A naj molčim! Ti zopet si	ob	meni, ti lepe mi budiš spomine vsaj na čase	A
Mrtvaški zvon Mrtvaški zvon, kako tesno srce	ob	glasih bije tvojih! Nekdo je zopet mir dobil	A
njo prevaran. Mrtvaški zvon, kako tesno srce	ob	glasih bije tvojih! Nekdo je zopet mir dobil	A
III. Spotakne se	ob	štor in pade čezenj; pobere se, drvar zakolne	A
deblu se po mučnih dneh, oklene se ga, vstane	ob	drevesi. Zadružno raste z njim, noben vihar	A
sto gori po tleh. Da so mi dana brza krila	ob	glasu žalostnem zvonov, na daljnjo pot bi se	A
A bodi! ‒ Saj	ob	smrti njeni pretrpel dvojen sem pokop, saj nimam	A
Minil je čas ... Če bolečini nas preda največji	ob	dneh nesrečnih srečnih dni spomin, v samoti	A
popeva, škrjanec dviga se pod sinji svod ...	Ob	zori pomladanskega zdaj dneva naj v prsih mi	A
prostora, osladna čustva hoče piti svet, a misliti	ob	pesmih ‒ o pokora! Točimo torej solze spet in	A
dno.« . / . / stran 110 . / Zdaj in nekdaj	Ob	zidu mogočnih palač počasi koraka berač. Ob	A
Ob zidu mogočnih palač počasi koraka berač.	Ob	gradu lepote čarobne utrujen ustavi korak in	A
zmeni več zame.« Nad starcem pa nekdo v palači	ob	oknu sedi v naslanjači »Preziral me nekdaj je	A
slug pokoren, na vek za vas gori srce!« A glas	ob	njih vrši tožeč: »Med brati ni spomina več!	A
družbe naše, vesela živi kot nocoj!« A glas	ob	njih vrši tožeč: »Med drugi ni spomina več!	A
sredo krilatcev božji zbor. A drugega vladiko	ob	meni zrete tu: Duhovnika Gorazda, slovenskega	A
Groza tiha!	Ob	Vitovcu obstaneta: Glavar leži na tleh brez	A
stárosti, srepost, mladosti ogenj in srčnost.	Ob	oknu črna je zavesa pogledom krila mi očesa	A
leh. V tem gradu je mladenič sedal na stol	ob	oknu mnogokrat, mladenko lepo z line gledal	A
vzplavata junaški ... . / . / stran 143 . /	Ob	vrnitvi »Minila je vojna, prišel sem domu;	A
Umrl je mlinar in njega hči ‒ ‒ pod zemljo spi	ob	očetovi strani. Njo, ki si jo ljubil tako srčno	A
premotril bi skrajne, kje nehata prostor in čas.	Ob	njem bi sedela in mirno poslušala jasno modrost	A
ima ga tvoj dvor. Kako bi potekal presrečno	ob	strani njegovi mi čas, kako bi ljubila se večno	A
Še živim na svetu. Ali bom	ob	letu, kdo mi to pove?‒ Nihče.	A
prigode, ko na polje in vrt, doline in gore	ob	cvetu cvet pripenja pomlad ‒ celo na grob.	A
daritev! . / . / stran 50 . / Grajski lipi	Ob	gradu se dvigaš stoletja že, lipa, Pod tabo	A
pelin, ali je slast? S soncem se smeje, plaka	ob	luni, vedno valuje, kot ocean. Ne preudarja	A
trezen razum, značaj neomajen, a rahlo srce,	ob	radosti zmernost, ob stiski pogum in strah le	A
neomajen, a rahlo srce, ob radosti zmernost,	ob	stiski pogum in strah le za svoje pošteno ime	A
Dečad ga je nazvala: »Razdrapani gospod.«	Ob	uri pa poslednji ‒ umiral ni bogat ‒ možakarji	A
/ Okoli njega zbrani vele mu, da naj vsaj	ob	smrti jim naznani, kdo vendar je in kaj! In	A
kaj bil sem ‒ eden stavek zapišite na grob!«	Ob	njem se vsi osupli spogledajo možje ‒ A v bledem	A
trupli zastane vtem srce ... . / . / stran 85 . / »	Ob	smrti zadnje želje! Odreči kdo jih sme?	A
Kaj želel je, sam ve.	Ob	smrti prošnja čudna! Slušajmo ga zato, da duša	A
Duševni štor. Predelaj še tako štivo ogromno,	ob	luči največjih mislecev, modrcev, ne moreš prešteti	A

(leva okolica   beseda(e)   desna okolica   kratice avtorjev   kratice naslovov   (vse oznake)   št. povedi)

◁ ◀  1 101 201 301 401 501 601 701 801 901 ▶ ▷

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani