Od jutra do večera ni pil, ne jedel, pa ni občutil ne gladú in ne žeje. Kraj gozda je legel v travo in je gledal v nebo, ki je bilo zmerom višje in zmerom svetleje, kolikor dalj je gledal; človeške oči bi ne bile ugledale ne še ene zvezde, Kurent pa jih je videl že brez števila.
V gozdu je šumelo, topel veter je šel v dolino; Kurent je gledal v nebo, in kakor je pelo na nebu, v gozdu in na polju, tako je prepevalo v njegovem srcu.