Pač mu je morda srce mehko, dramijo se ljubeznivi spomini, toda ako jih posluša komaj napol, že sliši od daleč silno bučanje, tako vabljivo za mlado, samosvestno moč ... ”Pozdravljena, mladost, poslednjikrat!“
Ko se je vračal, je že bledelo nebo nad hribom, oglasilo se je od nekje tičje žvrgolenje in rosa je padala na listje. Mate ni spal že drugo noč, toda bil je ves miren in krepak, telo mu je bilo lahko in gibko, bistro so gledale oči.