nova beseda
iz Slovenije
Ivan Cankar: Kurentova modrost/Črtice 1915-1918, poved v sobesedilu:
Megla se je bila zgostila tako močno, da je pršilo iz nje kakor droben, mrzel dež, ki je skozi kožo in mesó škropil v srce sámo in ga prepajal z zoprno, močvirnato lužnico. Tenki, temni vrhovi smrek so tam nekje daleč visoko štrleli v sivkasto nebo, spodaj je molčala noč, gluha, nepremična, brez oči in brez ust. Hladna in mokra mi je hušknila senca tik mimo lic - ali je bil val meglé, ki je pljusknil iz morja, ali je sova neslišno zaplahutala s perotjo, ali pa je bila moja splašena misel, ki se je vrinila za dolgo ponočno vasovanje?
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani