‒ Da le med igračo kaj deščic imamo, mar malo nam zanje je, ko doigramo.
Naše gore Mogočno se dvigajo naše goré, ozirajo se na cvetoče poljé, pošiljajo toke mu bistrih vodá; navzdol se podvizajo hčere gorá, pozdravljajo rod, ki se dviga na dan in last imenuje goró ino plan, pozdravljajo ga, na uhó mu bobné: »Naj volja tak krepka, ko tvoje goré, naj moč ti bo taka, ko tvojih je rek, ki trgajo jez in potresajo breg; al mirno ponosno srcé naj ti bo, ko tvoje pomladi poljé je cvetnó!«