Mrtvo je nato sedla in iskala razmišljeno po mizi; otipala je temno zeleno, v jeklo vpeto steklo, si ga nataknila in dvignila glavo. V svitu belega dne, ki je sijal skozi odgrnjeno okno, je bilo njeno bledo, lepo lice nekako čudaško spačeno pod temnim velikim steklom. Mrtva bridkost ji je drhtela krog drobnih ustnic, prehajala v mehko vdanost, rahel smehljaj, ki je postajal vse očitnejši in se končno zgubil v šepetu njenih ustnic: »Da le doktor ni videl, sitnež sitni!«