Takrat sem se bil sklonil nad človeka, ki je imel zelo ozko, belo, prav dekliško lice; eno oko je bilo široko odprto in se je svetilo, drugo je bilo napol zatisnjeno in pod njim je bila kaplja krvi. Nagnil sem se mu do ust in sem ga prosil: ”Razodeni mi, vsaj besedo mi daj, vsaj en vzdih!“