Od nekdaj ga je poznala, poznala njegovo rahlo dušo in boječo nrav, čutila nekako globoko usmiljenje z njim. To usmiljenje je skozi te čase pridobivalo v Anici čisto izrazito, posebno lice, in Anica si je z rdečico v obrazu končno le priznala, da ji je Juri najljubši, da ga ima rada, da ji je neskončno bližji od drugih vaških fantov, katerih vseh niti po obrazu poznala ni. Res se je zavedala, da si je ljubezen v kolikor je Anica na to mislila predstavljala nekako drugače, nekam skrivnostneje in slovesneje.