Tistega resničnega, čistega življenja namreč, ki mu človek ne pozna oblik in ne vsebine in ki ga išče neprestano s koprnečim srcem. Kadar sem zazrla od daleč tisti sveti obraz in sem mu pohitela naproti, se mi je zarežala v lice ostudna in bedasta maska. Ne bila bi tako ostudna in tudi bedasta ne, če bi v mojem srcu ne bilo podobe, ki ni bila z masko čisto nič v sorodu.