Saj je predobro čutil, da se mora prepustiti skrivnostnemu glasu, ki je že ves čas klical in trkal v globini srca ...
Z bolnim pogledom se je ozrl na negibno ležečega ranjenca, kateremu so bolečine začasno popustile ter nekako splaknile spačeno in ranjeno lice, ki ga je z voščenim izrazom gledalo iz obvez in temno skodranih las. Lovreku se je zazdelo, da dobiva pred njim ležeče obličje vedre otroške poteze malega Ulrika, ki ga on - niti po dogodku pri mlinu - ni nikoli prav sovražil.