Pozneje namreč, poleti, ko je deklica bila včasi na malem vrtiču za hišo, kjer je od stare meščanske hišne gospodinje imela nekaj gred v lastno porabo prepuščenih, govorila in brbljala bi bila ž njim, dokler bi bila smela, in pogledala ga je včasi, kadar se mu je nasmejala, s tako ljubim očesom, da ni čudo, če se je zaljubil v krasni obrazek njen in v njeno srčno dobroto. In katera sedemnajstletna deklica bi ne bila hvaležna, če vidi, da jo ljubi dvaindvajsetleten, čvrst, pameten in priden mlad mož? Pavlina je bila na večjo družbo malo vajena, le z materjo občujoča.